Planina Sleme

Ja, 4 leta je bilo potrebnih, da sem se ponovno pustil povabit na ta klanec iz Zatolmina! Nazdanje smo to furali 2020 – in to dvakrat. Prvič in drugič.

Klanec!

Parkiramo kot običajno na parkingu v naselju Dolje – še vedno teče voda. Do Zatolmina položno, ravno prav za ogrevanje. Potem pa direkt v nebo! Imel toliko dela sam s sabo in iskanjem motivacije za poganjanje pedal, da nisem naredil niti ene fotke do dela, kjer se pot malce položi.

Tu je že bolj zmeren naklon.

Pod planino Pretovč obvezen postanek pri vodnem zajetju iz I. svetovne vojne, ki še ohranja svojo vlogo. Mrzla voda – pravšnja za ohladitev pregretih betic.

Nad planino Pretovč.

No, od planine Pretovč do planine Sleme tudi ni ravno položno. A je bolje kot prvi del – so bile pa noge tu že mejčken utrujene.

Pero, kot običajno – lokomotiva brez postanka.
Planina Sleme

Na grebenu so nam oblaki žal skrivali prekrasno kuliso na gore nad nami, tako da smo lahko samo slutili, kaj vse se dviga za zgoščenimi vodnimi hlapi.

Še zadnji metri.
Pred planšarijo na planini Sleme.

Do bajt nismo šli. Smo raje naredili postanek pri partizanskem spomeniku. Vsak je našel svoj košček trave brez kravjeka.

Partizani!

Bi človek kar sedel in sedel … pa smo morali v dolino. Na pivo!

V dolino.

Na zgornjem delu je na dveh mestih steza/stezica bolj slabo vidna, vse ostalo pa bp.

Še na planini.
Grmovje pod stenami.

Srednji del spusta do planine Medrja malček siten – spolzko, kotaleče kamenje. A se da. 😉 Do planine Pretovč gre pot potem mejčken navzgor in še enkrat navzdol. Mimo planšarije nas je spremljal vonj po mesninah na žaru – a smo se uspešno odpeljali mamljivim vonjavam.

Planina Pretovč.
O ja.

Vmes smo malce zalutali in vlekli bicikle skozi gosto podrastje in koprive. Dejan je pri spustu poskrbel za adrenalinsko/kaskaderski vložek – jaz pa imam od tega samo eno fotko.

Tkole se je začelo …

Na koncu se je srečno razpletlo, kaj hitro bi se lahko drugače.

Moram pohvalit še PD Tolmin – kako zgledno rihtajo poti. Nove table, pokošena okolica. Res lepo.

V gozdiček.
Fokus. 😁

Na dnu single ustavim, sežem po fotoaparatu – prazna torbica. Ni preostalo drugega, kot pot pod noge in peš navzgor v upanju, da ga najdem ob poti.

S Klemnom sva bila že kar visoko, ko pokliče Pero, da ga je že našel – sva se sprehodila mimo. Očitno mu še ni namenjeno, da se izgubi ali pokvari – še vedno je polno funkcionalen, le kakšno buško več ima.

Neuspešen del iskalne ekipe 😅
Ekipa.

V dolini pa vroče! Zasluženo pivo smo dobili v kampu Gabrje, za pravo ohladitev pa je poskrbel skok v Sočo.

Kratka a sladka tur(c)a – slabih 22km, 1250 višincev.

Sharing is caring
Written by:

One Comment

  1. […] Za drugi dan junijskega Tminskega vikenda smo si splanirali greben Kolovrata. Dobra stvar druge ture – da ni imela tako strmega klanca kot vzpon dan poprej. […]

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

*