Rezijski klanci

Rezija – dve asociaciji. Prva – Zverinice iz Rezije. Mladina (letnik 1990 dalje),  sploh še veste za tele zgodbice? Druga – klanci! Pa to kakšni! Kamorkoli se zapelješ, vsaka cesta, pot, steza se tako strmo vzpenja, kot da je bil “arhitekt” cest neučakan in je čimprej hotel doseči vrh.

Lani sem prvič obiskal te konce – in bil navdušen. Zato sem letos privabil še par kolesarskih kolegov, da jim razkažem tole čudo(vitost).

Tja smo se odpravili že v petek zvečer, da bi bili naslednji dan na startu čim bolj zgodnji. “Kamp” smo postavili v/na Bar al Ranch – lokacija. Skromno opremljen prostor za prespati, en čučavac za jutranjo potrebo, tušev ni, lahko pa se osvežiš v potoku Rezija. Ima pa bar! Za tale lušten prostor želijo 5€ na noč/osebo.

Ker smo se zvečer preveč “zaklepetali”, smo zgodnji start prestavili na 10. uro, po zajtrku. Do vasi Ravanca je bilo še zmerno, potem pa so se pričeli strmi naslovni klanci.

Vsak kolesar ve, da ko se na cesti prikaže beton – tam bo vsekakor strmina. In tu betona ne zmanjka, skoraj do planine Sella Sagata – tu se ofrišamo s hladno vodo, ki v izobilju teče v korito.

Tja do 1200 mnv je šlo bolj ali manj strmo navzgor.

Do tu sem “prikolovratil” že med lanskim kolesarjenjem – od tu dalje pa je bilo tudi zame novo, kar je včasih lažje, ker ne veš, kaj te čaka.

Sledila je luštna prečka, ki je segla nad gozdno mejo. Smo se lahko vsaj majčkeno razgledovali po bližnji in daljni okolici.

Te luštne prečke je bilo konec in ponovno smo pri naslovu – klanec. Peš pot je šla bolj ali manj direktno navzgor. Kolesa so se selila na rame, mi pa smo sopihajoč premagovali višince.

Voda

Junija je bilo kljub višini kar vroče, vode pa je kljub “refillu” na Sella Sagata spet zmanjkovalo – a ni tako hudo kot mesec dni kasneje. Na skali sredi ničesar napisa “Aqua” in puščica proti spodmolu v bližnji steni. Kolo naslonim v breg in se brez njega povzpnem proti spodmolu v pričakovanju šumenja bistrega potočka … No ja, potočka ni, je pa izklesan “kotliček” v steni, kamor se očitno nakaplja voda iz bližnje razpoke. Voda je! A na dnu en kup deževnikov in mulja …

Zajemalke nisem upal premikati, da ne bi skalil vse vode, sem pa previdno srebal vodo z vrha in upal, da ne zajamem enega od deževnikov, ki so se namakali …

Od vode do koče/zavetišča Crasso je bilo potem “samo” še 100 višincev nošenja.

Pri/v zavetišču je bila lokalna mladina, ki si je očitno zaželela nekaj sprostitve visoko nad dolino. Pohvalno – če želiš imeti žur tukaj, si moraš vso robo pritovoriti sam. Prav visoko se z avtomobilom ne pripelješ.

Pavza in okrepčilo – sendvičev pa že ne bomo vozili navzdol.

Zgornji del trail proti Solbici je bil precej serpentinast in vmes je ena ponagajala Dejanu – pa je šel čez balanco. Sicer je čutil precej bolečine v roki, a je stisnil zobke in nadaljeval.

Ko prispemo do Solbice popijemo skoraj vso vodo iz pipe na ulici … Potem pa že začnemo fantazirati o pivu – do njega se spustimo po najhitrejši varianti – glavni cesti.

Na tisto vročo soboto smo prevozili/prehodili slabih 25 km in 1400 višincev.