Nanoške strmine

Da malo presekam s smučarijo na blogu in se približam pomladnim temperaturam tokrat o vzponu na Nanos. Pa še bolj frišni spomini so – s Petrom sva turo odvozila v soboto. Po vsej verjetnosti bi se sicer nekje smučarsko udinjal, a so novi pancarji terjali svoj davek in sem raje na kolesu cajtal žulje. 😊

Ideja za Nanos? Našel en del na tej strani – precej frišen zapis, pospremljen z zanimivim videom + regije so spet odprli – in je bilo treba izkoristiti. Seveda so bili podobnega mišljenja tudi vsi ostali, ko smo se gužvali na avtocesti proti Primorski.

Parkirava v Podnanosu, zajahava kljuseti in via Nanos. Asfalt vse tja do sedla pri lovski, oziroma EKO koči. Vmes pa prekrasni razgledi in nebroj kompozicij sprevoda gosenic prelca. Nekatere so bolj, druge manj uspešno prečkale cesto.

Do anten

Nad lovsko – EKO kočo se končno pričnejo tista slavna travnata nanoška pobočja in razgledi. Je bilo pa tudi obiskovalcev to soboto kar precej. Pri koči vrsta za postrežbo, zato sva pri antenah le malo počila in kaj hitro obrnila navzdol do cerkvice sv. Hieronima.

EKO koča

Od cerkve do EKO koče se odločiva, da poizkusiva kar po grebenu – no, ni vse vozno. Vseeno lepa steza – včasih je potrebno znat tudi rinit bicikl. 😁

Pri EKO koči pa prav luštno – brez gužve, sonček, brezvetrje, dobra papica. Še pridem!

Spust

Navzdol pa potem kar direktno od koče po markirani. Luštna, nikjer nobenega. Neke hude spustaške kondicije/koordinacije letos še ni, zato kakšen detajl raje prepešačim, kot da že v štartu zaključim sezono. 🙃

Vmes je nekaj malega asfalta tudi pri spustu (da ne bom kdaj poslušal, da nisem povedal/napisal 😉). Zadnji del od korita dalje pa ne lušten, na vsake kvatre precej na glavo trail, ki se zaključi med trtami nad Podnanosom. Odlično!

Po dolgem času spet zaključek ob pol litra hladnega na terasi. Tokrat se je nabralo 25 kilometrov in pol in 1150 višinci. Datum ture 24.4.2021