Megla, …

… megla vsepovsod. Tako kot že večkrat letos, je bila tudi za tisti dan vremenska napoved precej drugačna, kot potem dejansko stanje na terenu. Plan je bil vzpon na Veliki Draški vrh.

Nad Pokljuko

Že ob vožnji proti Pokljuki sva nejeverno pogledovala naokrog in iskala tisto napovedano modrino in sonce – brez uspeha. Parkirava na Rudnem polju, natakneva smuči in prek smučišča navzgor pod Plesišče, tam pa desno proti Kačjem robu. Malo pod robom pa … vihar! Jebemtiš je pihalo. Vmes sem se že resno spraševal, da kaj mi je tega treba, pa če ne bi kar obrnil – takole daleč ne bo šlo. Srečava nekaj smučarjev, ki so se v teh razmerah (megla in veter) raje obrnili.

Pod Kačjim robom.

Pod robom v dolini pa – kot da bi ravnokar podpisali premirje z vremenom in se je le tega držal. Ni bilo niti sapice, medtem ko je megla še vedno trmasto vztrajala. Cilj? V glavo je spet prispela misel o Velikem Draškem vrhu, čeprav je bila še par minut nazaj to precej nemogoča izbira.

Proti Srenjskem prevalu.

Pod Malim Draškim vrhom ponovno tudi midva opustiva misel na prvotni plan in se usmeriva desno proti Velikem Selišniku, ki sva ga zadnjič izpustila.

Pogled nazaj proti Viševniku.
Pihalo je precej manj kot na Kačjem robu.
Veliki Selišnik

V vetriču in nenehnem sneženju potegneva špuro na vrh Velikega Selišnika, kjer dokaj hitro snameva kože in odsmučava nazdol. Malo skorje, nekaj mehkega, kar ok. Na Selišniku vmes se je toliko razkadila megla, da sva videla tja proti Debelem vrhu in podaljšala rezervni plan.

Proti Selišniku, zadaj Mali Draški vrh.
Veliki Selišnik.
Spust.

Na vzponu na Debeli vrh dohitiva četico, ki imajo fajn tempo za počivanje, ki ga izkoristiva vse do pod vrha. 😁

Četica.
Mrežce

Na vrhu se ne zadrživa – megla razkrije naslednji vrh, Mrežce. Se odločiva, da greva poizkusit še tja. Kože dol in uživaško vijuganje po nedotaknjenem pobočju v dolino med vrhovoma. Iz doline sva bila precej hitro na vrhu – spet brez razgleda. 😳 Še zadnjič snameva kože in odvijugava navzdol – uživaški pršič. Nekako sva ciljala, da se bova prismučala mimo Blejske koče na Lipanci, pa sva zgrešila celotno dolino. 😂 No, pot do planine Javornik sva nekako potem le našla. Od planine do izhodišča pa potem kar nekaj kilometrov v drsalnem koraku.

Mrežce.
Na vrhu,
Mehko, mehko!
Planina Javornik.

Kljub začetni negotovosti, se je na koncu nabralo 14,5 km in 1150 višincev. Datum ture 21.3.2021

© 2021, Simon. All rights reserved.

Sharing is caring
Written by:

Be First to Comment

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

*