Jesensko cijazenje po Babi, Dovški Babi

Nekako za rep sva ujela jesenske barve na pobočjih Dovške babe – prvič zato, ker se jesen počasi poslavlja, drugič pa zato, ker nas novodobni diktatorji ponovno zapirajo med občinske meje in bodo zlatorumene barve že obledele ter odpadle, preden bomo znova smeli v tiste čudovite konce. Se pa vsekakor še vrnem! Vrh Babe se nam je brezsramno razkazoval že med vožnjo proti izhodišču. O snegu, tistem prvem snegu, na katerem so še nedolgo nazaj uživali neučakani smučarji, ni bilo ne duha ne sluha. Razen v kakšni ožji grapi se je še upiral precej pozno-spomladanskim temperaturam. Tokrat sva hrib dva “napadla” (kakopak) z bicikli, dva pa peš.

Planina Dovška Rožca

Bicikle sva zajahala na parkirišču pred Dovjem in se potem v pogovornem tempu vzpenjala po pobočju. Sonček, jesenske barve, prava temperatura – skratka enkratno.

Precej na začetku poti.
Standard razgled ob cesti.

Višje se je nekam skrilo tudi sonce, temperature so bile še vedno prave, le barve so izgubile tisti žareč efekt. Midva pa sva enakomerno obračala pedala in nabirala višino – vsaj tja do pod 1700m nad morjem sva planirala. Do koče na planini Dovška Rožca.

Jesen!

Prvi del je lepo speljan, speglan makadam, v drugem delu pa se nekajkrat kar lepo postavi pokonci, tako da vmes res uživaš zrak s polnimi pljuči – pa še bi zajel, če bi le mogel. 😉

Med grabenčki.

Vmes prvi sneg od blizu – seveda ga je moral prefurat, pa se je skoraj zvalil po tleh. 😂

Sneg.
Lepo je v teh koncih.

Zadnji detajl do koče je najbolj strm, a betoniran, tako da je malenkost lažje poganjati navzgor.

Zadnji detajli pred kočo.

Glede na vreme in razmočenost terena, sva se odločila, da se z vrha ne spustiva. Bicikle sva pririnila do odcepa za sedlo Mlinca, jih tam zaklenila in se na vrh odpravila peš. Megla in hladen veter sta naju hitro spravila nazaj navzdol proti kolesoma.

Vrh v megli.
Pri biciklih.
Proti sedlu

Že takoj na začetku prečenja proti sedlu sva prečila nekaj snežnih flik na poti – in kmalu je (vsaj meni) v čevljih kar fino cmokalo. Ko sva se spustila za par višincev, sva prišla tudi pod mejo megle in sva imela vsaj kaj od razgleda.

Po snegu.
Prečka.
Lepo je bilo pod meglo.
Jesenski razgled.
Proti sedlu Mlinca.

Nadaljnje prečenje od sedla je bilo precej mukotrpno, sneg, mokre korenine, pa še krave so vse pretacale, tako da sva morala biti previdna, kam stopava, da se nisva ugreznila tja do gležnjev v blato.

Še kar prečiva.
Samo še navzdol

Od odcepa za Kepo pa samo še navzdol. Večinoma sva (v sebi) vriskala, kakšen detajl stiskala zobe, spet drugega pa prehodila ob kolesu. Vmes pa še uživala v jesenski lepoti vsenaokrog.

Uživaška singla.
Juhuuuuu. 😊
Gasaaa.

Pod planino s krpicami snega pa spet precej bolj mokro in gladko – ter nekaj bolj tehničnih detajlov. Tako kot že prej napisano, nekaj premaganih na, nekaj pa ob kolesu. 😉

Planina.
Full charge.
Jesen je res en lep živahen letni čas.
Spolzko!

Malo nad Dovjem pavza na priročni klopici in hiter predogled trase spusta ne telefonu – da se slučajno kaj zanimivega ne zgreši. 😉

Kam pa sedaj?
Navzdol.
Razgled.

Ker je najin prevoz “zamujal”, sva naredila še krajši krog tja do Mojstrane, v upanju, da kje ponujajo pivo to go. Ostala sva praznih rok, oziroma suhih grl. 🙁

Proti Mojstrani.

Tokrat se je nabralo švoh 28 km in malenkost več kot 1400 višincev.

Več fotk pa v GALERIJI.

© 2020, Simon. All rights reserved.

Sharing is caring
Written by:

Be First to Comment

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

*