Na Stol

Cilj prve aprilske ture (na veliko noč) je bil tokrat Stol. Da pa ne bi bila prehitro doma (domače dovolilnice izhoda je pač treba v celoti izkoristiti 😁), sva za izhodišče izbrala Ljubelj.

Pot proti Zelenici sva letos že nekajkrat predrajsala. Precej hitro sva na vzpetini nad kočo – od tam pa se pozimi še nisem potikal. Nazadnje sva tiste konce obdelovala s Petrom z bicikli.

Servisna pot proti koči.
Nad kočo.
Sedlo Šija

Do koče pri izviru Završnice sva z eno prekinitvijo snežne odeje prismučala. Od koče pa zopet navzgor proti sedlu Šija. Prekrasen razgled na pot, ki naju še čaka – in cilj. Na sedlu vetrovno, tako da sva hitro pripela smuči na nahrbtnik in se spustila navzdol, ter prečila po plazovinah proti zahodu.

Zmanjkalo snega 😉
Koča pri izviru Završnice.
Smuči na nahrbtnik.
Prečenje z razgledom 😍

Kmalu pancarji spet romajo na smuči in po krasno zaliti dolini počasi drsava navzgor. Nad seboj opaziva tri mimobežnike, ki so se priklatili iz smeri naše severne sosede.

Po dolini.

Tam nekje pod stenami, pa se pobočje postavi “mejčkeno” bolj pokonci in temu primerno gre tudi špura bolj cik-cak. Nad grebenom pa se klatijo oblaki in spreminjajo pogled iz minute v minuto – fascinantno!

Dolina.
Navzgor.
😍
Še malo pa bo na grebenu.

Do grebena pribrskava na smučeh, na njem pa potem uživava v prvih razgledih na spomladanske razmere v dolini. Najlepše pa je bilo, ker sta bila greben in kasneje vrh brez močnejšega vetra!

Razgled.
Tukaj gor in kasneje tudi navzdol.

Malo pred vrhom že počivajo prej omenjeni mimobežniki. Brez vrha ni cilja 😆 – in se odpraviva peš naprej proti vrhu Stola.

Nad kočo.
Proti vrhu.

Ko so nama kavke pomagale pojesti zalogo pirhov in potice je bil tudi za naju čas odhoda.

Kavke kar ne morejo verjeti, da že greva in ni več malice. 🙃
Vrhunsko!
Spust

Noge so kar fino pekle ob spustu, a je vredno! Seveda vsake toliko pavza, da se človek ne sesede sam vase 😊, pa še za ogled spusta dalje si je treba vzeti čas.

Pod strmino.
Prečka.

Sva kar daleč nazaj pod sedlo Šija prismučala. Ob vzponu ni bilo videti te možnosti in sva bila prepričana, da bodo smuči spet romale na nahrbtnik precej prej. Še enkrat več naju je spremljala sreča – kot že večkrat to zimo!

Do tu je šlo …
Ponovno do sedla Šija.

Od Šije proti Zelenici se poizkušava prebiti celotno pot po snegu, pa nama vseeno vmes zmanjka nekaj metrov. Na tistih nekaj metrih pa se že veselo cveteli telohi, kot da bi bil že čas za pomlad?! 😉

S Šije.
Vsak cm snega se izrabi.
Krajša prekinitev.

Spet na smučke in navzgor. Ker sva bila ravno ogreta, sneg pa ravno pravšen, sva se za zaključek povzpela do Triangla. Od tam pa uživaško nazaj do izhodišča.

Triangl.
Domov! 😅
Za finiš pa še malo peš.

Fajn tura na velikonočno nedeljo – edino k maši sem zamudil, a mi bo najbrž odpuščeno, ker sem bil vsemogočnemu vseeno bližje kot v cerkvi v dolini. 😌

Tokrat sva nabrala 18 kilometrov in 1800 metrov vzpona.

Spet se je nabralo en kup fotografij, pa nisem vseh stisnil v zgornji zapis. Če imaš čas pa si le oglej vse fotke v GALERIJI.

Pa nič bat – tudi če kak like, share, comment stisneš – ne bom dobil niti centa. Edino eno malo potrditev, da mogoče pa to ni le moj osebni dnevnik. 😊

© 2021, Simon. All rights reserved.

Sharing is caring
Written by:

Be First to Comment

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

*