Proti Voglu

Tokrat se nas je na sneg nad Bohinjem odpravilo kar 5 (pet!). Letos v tako veliki skušini še nisem marširal, pa moram reči, da je bila druščina kar prava. Sicer so se, nevem točno zakaj, kar precej pogovarjali o nekakšni penziji. 😈 No, tempo ni bil prav nič penzionističen. Preden sem iz torbe zvlekel fotoaparat, naredil škljoc in ponovno pospravil, so naredili že kar nekaj razlike – ki sem jo potem do naslednjega škljoca moral nadoknaditi.

Smučke smo v smeri Žagarjevega grabna nosili švoh 10 minut, potem smučk zaradi kopnin ni bilo več potrebno snemati.

Pri planini Zadnji Vogel se naše smuči usmerijo desno na Triglavsko turnosmučarsko magistralo. Pa smo zašli že med prvo in drugo zimsko markacijo. 😂 Snega je dovolj, pobočij na tem koncu tudi ne manjka, zato se odločimo, da se povzpnemo kar po bližnjem grabnu navzgor, se na grebenu razgledamo in odločimo kam naprej.

Ko se je odprl pogled na drugo stran, smo bili že previsoko za nadaljevanje proti zahodu, zato jo mahnemo navzgor, bolj direktno proti Voglu.

Na sedelcu na cca. 1800 mnv pade odločitev, da bo dovolj. Vzpon po grebenu nam ne diši, smučarije pa bo že od tu (upamo) dovolj. Smer smuka je bila takrat še v resni in globoki debati.

Spust

Malica, debata o morski hrani in nekako pridemo do konsenza, da preverimo spust proti koncu Pri skledi. Verjetno ni potrebno ekstra pisati, da je bila smuka fantastična kajne?! Letos edina mukotrpna, skorjasta smuka je bila po vzponu na Hajnževo sedlo in to 2x!

Po zgonjem pobočju je sledilo nekaj malega prečenja do naslednjega sedelca, tam pa se je odprl pogled na nadaljevanje – lepo!

Uživaško smo se spustili do začetka Žagarjevega grabna, kjer so nas čakali ogromni “zidovi” plazovine ne obeh straneh doline. Težko si predstavljam to ogromno gmoto snega, kako se vali po dolini – in to precej daleč navzdol!

Sledil je pumptrack spust in vijuganje med drevesi nazaj do smučarske proge v Žagarjevem grabnu, od tam pa – namesto v dolino na pivo – spet navzgor. Nekako še ni bilo dovolj. 😅

Z Dušanom sva potegnila do Orlove glave, po razgled na pobočja, katere smo danes obdelovali.

Do avta je bil (k sreči) potem samo še spust. Pri avtu pa hladno pivo – dobrotniku sem še vedno zelo hvaležen! Fotka, mogoče dve več pa v GALERIJI.

Potepali smo se 26. marca, nabralo pa se je 22 kilometrov in 1800 m vzpona.

© 2021, Simon. All rights reserved.