Prebujanje ob treh zjutraj, nekako težko zlijem vase jutranjo kavico, skočim v klet po pohodne palice in stojalo za fotoaparat in že s Tomažem šibava proti Prtovču. Noč je jasna, zvezde svetijo nad nama, ko zakorakava v temen gozd, vsak naslednji korak nama osvetljujeta brlivki na glavah. Vmesna vprašanja kje sva, ostanejo brez odgovora – bo že 15-20 let, ko sem nazadnje hodil po tej poti. Šele na Razorju veva približno kje in kod sva. Je bilo še temačno, gledam v dolino in ne morem verjeti – megla. Wow, kdaj se je pa ta prikradla? No ja, za fotke je običajno dobrodošla – če le ostane pod nama 🙂
Kakšno minuto čez šest sva bila že mimo Krekove koče na Ratitovcu – luč v notranjosti je že bila, a si nisva še prislužila toplega čajčka. Nekje okrog Altemavra (nisem povsem prepričan kateri vrh je), postaviva stojala in uživava v barviti predstavi narave.
Triglav v ozadju je že dobival prve sončne žarke – midva pa sva čakala in čakala… Opazovala in fotkala gibanje megle v dolini in zmrzovala! Ja, kar precej je pihalo – mrzlo. O zavetrju sva lahko le razmišljala.
Pa se je tudi nama odprlo 🙂 Sonce se je prav sramežljivo pokazalo izza oblakov, pa ni bilo časa za uživanje, tisti pravi občutek in barve vzhoda ne trajajo večno – kvečjemu par minut.
No, po tistih prvih minutah pa fotoaparat s stojala in še malo sprehoda tam okrog.
Potem pa v kočo na toplo na vroč čaj – zelo prijetno, da sva se lahko odtajala in ogrela, preden sva odhitela v meglo, ki se je počasi dvigovala. Nazaj na Prtovč pa po drugi poti čez Povden.
Be First to Comment