Škabrijel

Snežna podlaga v visokogorju ta vikend, ni bila ravno po mojem okusu (trdo), nižje pa je težava v pomanjkanju snega. Torej ostane samo še – bicikl. Preverim vreme, Nova Gorica – toplo. Sicer smo v tem koncu furali pred kratkim, a je tako fajn, da kar kliče po ponovitvi. 🙂

Škabrijel

Tokrat smo med potjo splanirali malenkost drugače – najprej na Škabrijel, pa potem na Sveto Goro. Na izhodišču 3°C, malo pihlja – je kar hladno. Tja do odcepa peš poti za Sveto Goro si ogrejemo živote, le prsti na rokah so še nekam trdi, a tudi ti odjenjajo čez nekaj časa.

Od glavne ceste proti vrhu Škabrijela nas prehiti eden z dodatno pomočjo poganjanja, dohitimo pa dva brez in imata tak lep pogovorni tempo, da se ju do vrha kar lepo držimo.

Na vrhu je kar zajetna druščina kolesarjev in pohodnikov. Vetra tokrat ni, razgled pa polepšajo zasnežene gore v daljavi.

Po krajši pavzi šibamo navzdol. Spet ju fehtam, da me vsake toliko spustita naprej, da lahko naredim kakšno fotko. Da ne bo kdo mislil, da sem tako preklemansko hiter. 😉

Zadnjič sva zavila na flow spodnji del, tokrat pa je bila želja Škabrijelke do dna.

Na koncu “priletiš” na rob vinograda. Spustili smo se do ceste in potem med trtami nazaj navzgor.

Je bilo tako luštno, da je Simon “pobral” nek štrikec s tal in ga navil okrog in okrog kolesja pri menjalniku … No, pa smo imeli 10 minut pavze.

Sledil je vzpon malo po glavni cesti, malo po stranski, nekaj po kolovozu, … Lušten vzpon, ki pripelje nazaj do sedla med Škabrijelom in Sveto Goro.

Sveta Gora

Sem zadnjič jamral, kako strma je cesta do vrha Svete Gore, pa sem hitro dobil info, da je lepši vzpon, ki se prične malo nižje od sedla, kjer smo počivali. Seveda smo namig(a) tokrat upoštevali. Hiter spust nazaj do ovinka in potem luštno navzgor. Krajši del smo ga sicer potiskali (kdaj ga pa ne?), a je res bolj lušten vzpon, priznam.

Na vrhu prijetno, toplo, brez vetra. Eden somišljenikov je bolj analfabet pri opozorilnih tablicah in se spusti po štengah.

No, mi naredimo ovinek več in se (kot bi rekla žena) pri startni “hišici” poženemo navzdol. Seveda spet fehtarim da me vsake toliko časa spustita predse – zaenkrat me še uslišita. 😇

Na razgledni točki obvezna pavza + fotka za socialna omrežja (nisi objavil, nisi bil 🙂).

Sledilo je še (kar) nekaj ovinkov in detajlov do dna … In kot zadnjič – fenomenalno.

Sicer je bil želja še vzpon na Sabotin, a je bilo kar dovolj za tisti dan, pridemo še. 😉

Tokrat se je nabralo 27 km in 1333 višincev.