Škofjeloška jesen

Sicer je bil letošnji plan ogleda jesenskih barv v drugi občini, celo v drugi statistični regiji, a letošnje leto imamo bolj v znamenju omejitev gibanja, kot kaj drugega. Vsekakor upam, da v 2021 pa le uspemo odpedalirat tja visoko med rumene macesne. 🙂

V mejah občine (skoraj)

Eden lepših krogov (zame) v naši občini je vsekakor tisti po južni meji tja do Pasje ravni. Sem ga večkrat prevozil in tudi že opisal. Pa naj bo opisan še enkrat – sploh ker se je letos tako lepo okitil z jesenskimi variacijami barv.

Tokrat sva jo mahnila do sedla za Sv. Andrejem po stari cesti. Tista po grebenu od začetka Hrastnice, bi bila premokra in preblatna. Tudi ta, stara variatna na Andreja ponudu dokaj hitro pobeg od asfalta. 😉

Prvi del vzpona je asfalten – a ne dolgo.
Je že bolje – čeprav tukaj sedaj sekajo, vlačijo, vozijo … se bojim da vem kakšno bo stanje nekaj časa. 😟

Na sedlu, kjer se prvič po začetku vzpona odpre pogled na cerkev na Ožboltu se kljub mesecu novembru znebiva nogavčkov, ki preveč grejejo. Ja, temperature niso bile nič mesecu primerne. Se ne pritožujem, da ne bo nesporazuma. 😊

Takole nekako razrijejo gozdarji kolesarji, ni čudno, da nas preganjajo 😳 #sarkazemoff

Od sedla dalje, pa meni vedno najlepši, v tem letnem času pa še najbolj živopisan del vzpona proti vrhu.

Barve! 😍
🍂
Ožbolt.

Na vrhu se ne zadržujeva prav dolgo. Naredim fotko, dve prekrasnih razgledov in šibava dalje, po meji.

Razgled.
Ožbolt še z druge strani.
Mejni greben do Pasje ravni

Mejni greben med našo občino in Polhovim gradcem mine kar hitro. Sva pa srečala neobičajno veliko sprehajalcev. Sam bi peš verjetno ubiral lepšo pot po vrhu grebena, ne pa, za pešaka, suhoparno cesto.

Jesen.
Barv pa ni in ni konca.

Do Pasje ravni nekako ne ubežiš še nekaj višinskih metrov asfalta, a ker veš, da ga je potem konec skoraj do doma, preguraš tudi to. 😁

Asfalt.
Ta “mehak” del poti.

Na Pasji ravni je bilo še topleje kot v dolini, ob 11ih je bilo 17°C. 😳 Pavza na toplem soncu vedno paše, pa se vseeno (spet) nisva prav dolgo zadrževala – čakal naju je še en kucelj, Polhovec.

Navzdol za začetek.
Se je odpravil Jelinčič nabirati gobe. Pa opazi gospoda, ki se sklanja proti rdeči mušnici, da bi jo pobral. Jelinčič ga želi opozoriti: “Gospod!”.
Gospod pa: “Šta je?”
Jelinčič: Najboljše so z jajci!!!

K sreči se na Polhovec z avtom ne da, niti ni koče na vrhu in temu primeren je tudi obisk. Redko, zelo redko tu srečaš živo dušo. Skratka lepo je!

Polhovec.

Navzdol pa tokrat ne čisto po “standard” poti. Časa je bilo dovolj in sva ga izkoristila za nekaj raziskovanja – to pa pomeni, pešačenje, vlečenje in nošenje bicikla, no ja, tudi peljala sva se. 🙃

Šumenje listov pod gumami.
Spet te barve!
Ko se vlaka enkrat konča, greše seveda preverit še peš malo naprej – če mogoče gre kaj naprej. 🧐

Ob koncu zgornje vlake se prestaviva (peš seveda) nadstropje nižje, na spodnjo vlako, kjer sva nato nekako poštukala do doline. Je bila pa od tam lepa fura!

Je pot, ni pot?!
Še zadnji strmi deli pred dolino (in asfaltom).

Luštno! Sva pa nabrala 32km in jurja višincev.

© 2020, Simon. All rights reserved.

Sharing is caring
Written by:

Be First to Comment

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

*