Trans Karavanke, II. del

Trans Karavanke

Že lani sem se udeležil vodene ture po prvi etapi novo odprte poti Trans Karavanke. Pot nas je takrat vodila od Jezerskega do Tržiča – po hribih seveda, ne po dolini. 😛

Letos je seveda treba nadaljevati. Štart iz Tržiča, ob ne ravno zgodnji uri. Plan? Do kamor prideva, pač prideva. Odvisno tudi od ponudbe na poti – pri takih turah je fino kaj pojesti. Koče pa so bile takrat še zaprte/delno odprte.

Zelenica

Iz Tržiča po stari cesti (dokler se le da) na Ljubelj, potem pa na proti Zelenici. Ubrala sva jo kar po novo nastalem sankaškem poligonu, saj sva predvidevala, da je precej manj strm kot začetek servisne ceste. Od konca sankaške sva potem sledila servisni cesti, večinoma zbrcala, nekaj pa tudi vlekla za ušesa in nosila po zadnji stopnicah do sedla.

Zadnjih par ovinkov do Ljubelja po “novi” cesti.
Sankaški poligon
Raj za razglede.
Še zadnji vzpon.
Radler bo!

Na Zelenici si privoščiva radler, jedla še nisva, prezgodaj … 😁 Odtisneva štempelj v Trans Karavanke knjižico in pičiva dalje, malo navzgor, potem pa enkratno razgledno navzdol do Doma pri izviru Završnice. Se nisva dolgo zadržala, samo odtisnila žig in via proti dolini do Tinčove koče.

Lepo!
Pod Vrtačo.
Peter že skoraj v dolini. 🙂
Razgled od Doma pri izviru Završnice.
Naprej.

Od Tinčkove koče se “original” trasa spusti povsem v Završnico in se potem dvigne po cesti do Valvasorjevega doma pod Stolom. Pa je Pero imel doma čas in pretuhtal, da bi bilo bolj smotrno (manj višincev) od Tinčkove koče kar prečiti po pobočju. Nisem ugovarjal, po cca. pol ure vlečenja biciklov v breg pa sva se le začela spraševati, če ne bi bilo bolj smiselno (vozno) slediti začrtani trasi. No ja, je bilo, kar je bilo – in sva nadaljevala. Od Doslovške planine dalje sva se potem le vozila – na vlečenje koles pa hitro pozabila. Naslednjič bi verjetno ubral enako pot – v izogib monotoni cesti iz Završnice.

Prečenje.
Dom Pristava

Pri Valvasorjevem domu izveva, da odprejo naslednji dan. Pa tako sva se veselila nečesa toplega na žlico. A nič zato, dobila sva žig in se odločila, da nadaljujeva do Doma Pristava – mogoče pa tam dobiva kaj za pod zob. 😉 Prečkala nekaj lepih planin, zvozila masten, razdrt kolovoz. Vmes ujel tudi vejo med/ob zadnje kolo, k sreči ne med špice ali menjalnik. Sva veji potem s skupnimi močmi izvlekla, brez dodatne škode. 🙂 Dom Pristava pa odprt, pa prav fin vrt imajo – se še oglasim. Je bilo kar fino imeti nekaj toplega v želodčku po celodnevnem kolesarjenju.

Na eni od planin.
Zelenje.
Petru se mudi jest! 🤣
😱
Lepo – Dom Pristava.
Končno! Pa še odlično je bilo.

Po daljšem počitku in okrepčilu pa že plani dalje. Se odpeleva v dolino ali nadaljujeva? Počasi sva tudi že pogledovala na uro, svetloba ni 24 ur/dan. Na koncu sva se le odločila, da se odpeljeva do Planine pod Golico, da tam odtisneva žig in naslednjič nadaljujeva od tam.

Proti Planini pod Golico.

V naselju Planina pod Golico neuspešno iščeva žig. Kasneje izvem, da ga zaradi nekateirh okoliščin tam še niso mogli oddati. Sledil je spust do Jesenic in mukotrpen asfalt pod Gorami nazaj do Tržiča.

Tokrat se je nabralo 68 km  in 2150 višincev. Lepa tura.

© 2020, Simon. All rights reserved.

Sharing is caring
Written by:

One Comment

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

*