Vetrovna sobota

 

Vabilu na turo težko rečem ne – razen, če ocenim, da so zame tehnično prezahtevne oziroma razmere (spet zame) prenevarne. Z glavo skozi zid sem šel mogoče leta nazaj, danes ne več.

Dušan je bil iniciator, prebirala pa sva med par cilji, obveljalo pa je gorsko sleme Struška, ki svoja pobočja razteguje med bolj znanima vrhovoma, Stolom in Golico. Napoved je bila vetrovna in svinjsko mrzla, zato nisva bila zelo zgodnja, a ravno prav, da sva še lahko parkirala brž pod domom Pristava. K sreči je bila napoved vsaj delno napačna in ni bilo hladno kot napovedano, pri -7°C se pripraviva v par minutah sva že na snegu s smučmi na nogah.

Štartna ravnina.
Navzgor

Malo po cesti, malo po grabi, nekaj malega pa kar direkt v breg, tja do Pustega rovta, kjer se gozd prvič toliko umakne, da ima turni smučar izgovor za počitek in razgledovanje. 😁

Pusti rovt, zadaj Golica.

Kar nekaj sotrpinov je bilo pred nama in za nama … Kako ne, ko pa se je obetal tako lep dan, ki bi ga bilo škoda zapraviti na kavču.

V senci.
Razgled! 😍

V daljavi sva opazovala Triglav in ostale vršace, nad katerimi robovi so se dvigali snežni pajčolani, ki jih je neumorno razpihoval veter. K sreči sva bila (zaenkrat še) v zavetrni legi.

Po gozdu.

Ko se špura izvije iz gozda, se zelo položno dviguje proti Belski planini. Že pred planino je bilo čutiti kratkotrajne vetrovne vložke, ki so dali slutiti, da bo naprej še veselo. Ko sva pridrsala do planine, so bili sunki že precej bolj konkretni. Pri bajti izkoristiva zavetrje in se zimsko oblečeva.

Lepo, položno.

Od tam dalje pa, … si raje ne predstavljam, da te v takem prime scat! 😲 Ostri ledeni kristali, so se zadevali v tisto malo kože na obrazu, ki je kukala iz kapuce, so prav nesramno pikali. Redko, res redko, se je veter umiril in v tistih trenutkih je bilo prav prijetno.

Snežna zavesa na grebenu.
Proti vrhu.
Fletno poletno.
Še malo.

Na vrhu, za radioamaterskim kontejnerjem pa prav prijetno zatišje. Sva se lahko brez hitenja zaradi vetra pripravila za spust. So sotrpini sicer ponujali nekaj iz floharce, pa sva se odrekla, da ne bi navzdol preveč vijugalo. 🙃

Na vrhu, pogled proti Stolu.
Navzdol

Sem bil prav presenečen nad kvaliteto smuke, vriskal od veselja.

Navzdol.
Še vedno vetrovno.

Pri bajti na Belski planini se odločiva, da se povzpneva še na bližnjo Korenščico. Natakneva cucke in en, dva, en, dva proti vrhu. Veter spet pokaže svojo moč in danes verjetno že desetič zanohta … Pod vrhom skoraj vse smreke zasedene – vsi smo iskali edino zavetrje tam zgoraj. 😉

Belska planina.
Ledeno kraljestvo.
Korenščica.
Izkoriščanje zavetrja.

Navzdol pa poezija, brez komentarja. Prvič na teh kucljih, a zagotovo še pridem.

Pogled na Golico.

Nabralo se je 11 km z 1200 m vzpona.

Fotka ali dve več pa v GALERIJI.

 

© 2021, Simon. All rights reserved.

Sharing is caring
Written by:

Be First to Comment

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

*