Klasična turna

Menda je turna tura na Veliki Draški vrh ena od klasik – no, jaz sem se gor na smučkah podal prvič. Peš pa že 2x – prvič, drugič.

Na prejšnjem turnosmučarskem pohajkovanju na Pokljuko sva jo ubrala direktno proti Viševniku, tokrat pa sva na Zlatih vodah zavila v desno proti Kačjem robu.

Za Viševnik

Vroče je bilo, vroče – dokler ni zapihalo, potem je bilo hitro hladno, res hladno. Pa še oblaki/megla so nama zakrili sonce, ko sva prečila za Viševnikom pod Mali Draški vrh.

Svetloba ni bil ravno očem prijazna, sledi predhodnikov nekako nisva našla, pa sva jo mahnila kar po svoje. Vedela sva samo, da se morava povzpeti na Srenjski preval.

Snameva smuči in prvič v dnevu uživava v vijuganju navzdol. Podlaga ravno prav grifig, je bilo pa kratko, a sladko!

Spodaj spet natakneva kože in nadaljujeva navzgor. Od tu je bilo tudi več somišljenikov – a še vedno veliko manj kot dan zatem. Leva, desna, leva, desna … nekako tako do pod vršne planke, ki jo je večidel časa zagrinjala gosta megla. Le sem ter tja, se je megla umaknila, ravno toliko, da nismo zgrešili smeri. 😊

Spust

Na vrhu prav prijetno, brez hudega vetra. Smo vsaj lažje čakali “razjasnitev.”

Na koncu je zgledalo nekako tako, da nas je skupina desetih na smučkah čakala, da se megla skadi in ko se je je bil pravi stampedo navzdol – da se le ne zapre pogled spet. 😁

Zgornji del trd, razrit – kakšnega užitka ni bilo, bolj boj s samo podlago.

Od tam naprej pa precej bolje – zgornji del ravno prav odjenjan, da so bili zavoji spet en sam užitek. 😍

Od Jezerc je bil sneg že bolj južen a smučljiv, le tam tik nad Konjščico je bil (vsaj zame) precej zoprn. Pri stanovih spet cucke na smučke in po letni poti proti izhodišču.

Nabralo se je skoraj 13 km poti in malenkost manj kot 1300 višincev.