Kakorkoli obrneš, smo Gorenjci lahko srečni, da živimo v tako razgibani regiji – sploh v teh čudnih časih, ki se vlečejo že nerazumljivo dolgo. Teta zima nam je, vsaj v začetku, nasula snega za uživanje v pogledih na zasnežene smreke in vriskanje ob spuščanju v dolino na smučkah.
Popoldanci
Blegoš je primeren tudi za popoldansko/večerno turo. Tokrat mi je uspelo celo ujeti sončni zahod pod vrhom Blegoša, medtem ko običajno že navzgor sopiham v temi.
Že malo pod kočo, sva opazovala zlatorumene obarvane vrhove smrek nad nama. Je šlo potem kar z malo hitrejšm tempom navzgor – da se le ne zamudi tistih nekaj žarkov sonca v zadnjih izdihljajih.
Pri koči, kot običajno, pavza – a tokrat s skakanjem naokrog in občudovanjem igre svetlobe in senc – ob koncu dneva je precej dramatična. 🙂
Še do vrha je bilo treba, a ob takih razgledih tudi tempo ni prehud. 😉
Zadnji konec pod vrhom je kar precej pihalo in hladilo život. Prste na rokah sem imel hitro prezeble, da sem komaj pritiskal prožilec na aparatu.
Ob zahodu se je pri vrhu pojavljala (in tudi izginjala) megla. Razgled pa je bil iz trenutka v trenutek drugačen.
Od tam pa samo še v dolino. Kljub temu, da je bilo frišnega snega samo cca. 10 cm, je bila smuka odlična, ker stara podlaga ni bil pretrda.
Be First to Comment