Via Španija

Projekcija fotografij iz srečanja jamskih fotografov, ki je potekalo septembra v Španiji je že mimo… no, nekako je bilo potrebno tudi priti na srečanje, pa naj bo današnja objava namenjena poti tja,… Na 1. septembra dan smo napokali avto do vrha, prostora smo pustili le za nas tri in se odpravili.

Prvi cilj San Remo smo dosegli sredi noči in po kakšni uri furanja po obrobju mesta le našli kotiček, kjer smo parkirali in se spravili k počitku. Jaz in Anže v spalke ob avtu, vojak Peter pa pravi da ga ni čez udobje avtomobila in se je zleknil kar na sovoznikovem sedežu. Jutro je bilo čisto prehitro za nas, pa še en striček naju je z Anžetom skoraj povozil, ko je očitno prišel v službo in malo po šumahersko zapeljal okrog našega avta… Konec dober vse dobro, nekaj kislih nasmeškov en drugemu pa je šlo. A sva se z Anžetom vseeno na brzino spokala iz spalk. 🙂

V bližini najdemo odprt kafič za jutranjo kavico, kjer izkoristimo tistih par dodatnih minut za prebujanje, potem pa spet v avto in naprej do naslednjega mesta, ki smo si ga želeli ogledati.

Naletimo na gužvo proti mestu, nato naredimo še par krogov, preden sploh najdemo garažno hišo, potem pa na hiter ogled.

No ja, ni ravno presežek mesta, a malo krivim tudi pomanjkanje časa, da bi si ogledali več… Seveda smo si privoščili tisto pregovorno drago kavico, malo pomodrovali o cenah tistih ogromnih zasidranih jaht in se spet odpravili dalje… V Carcassonne, Francija, smo prišli šele v nočnih urah, kjer smo si (k sreči) na brzino našli parking in spalnico. Na prvi most pogledat razgled – wow, staro mestno jedro na vrhu hriba je bilo videti res fantastično.

Anže se je ta večer ponudil za kuharja – nomnom, njoki z omako…

Njoke smo hitro pojedli, potem pa ob pivu vneto debatirali pozno v noč, preden smo se spravili spat podobno kot prejšnjo noč 2 v spalki, 1 v avtu. 😀

Ko smo se zjutraj spehajali po “spodnjem trgu” mesteca, je bilo še vse zaprto, tako da smo se naprej odpravili na ogled starega mestnega jedra, ki je pod Unescovo zaščito.

Je bilo kaj za videti, uličice, zelenje in vse to za nas, brez gneče 🙂 Se splača priti zgodaj… Ko smo se kasneje odpravljali ven, so se že valili obiskovalci iz avtobusov. Zna biti kar gužva…

En kafič se je že odpiral, a so nas cene odvrnile od kavice tam in smo se raje odpravili nižje, kjer smo po sprejemljivih si po sprejemljivih cenah privoščili kafe.

Pravijo, da prazna vreča ne stoji pokonci, zato smo po hitrem postopku našli trgovinico in lačnih oči nabavili preveč… 🙂

Avtocesta, kilometri šibajo mimo… Peter že večkrat omeni, da bi se lahko ustavili v Lurdu,… pa smo se. No, tudi tukaj ni šlo vse po načrtu in smo malo nabirali kilometre po okolici 🙂

Baje da Lurd obišče preko 5 milijonov obiskovalcev letno in tudi ob našem obisku je bilo kar precej romarjev. Za sprehod mimo/skozi votlino pa dooolga vrsta. Biznis pa imajo dobro urejen… Najprej ti pdorajo svečo, jo prižgeš v za to namenjenih prostorih, kjer sveča pogori, vosek pa se steka v spodnje posode, ki jih potem odpeljejo nazaj v svečarno… ni kaj, odličen posel. 🙂

Okrog in okrog središča pa sami hoteli, trgovinice, kafiči,… Evropski Las Vegas.

Gasa dalje… Pozno popoldan smo dosegli mesto San Seabastian na severu Španije a žal brezuspešno iskali prosto parkirno hišo (3 cente/minuta), kaj šele spalnico za ponoči 🙂 Smo se odpeljali dalje do manjšega mesta Zarautz, takoj našli parkirno hišo, se preoblekli v kopalke in hop v Atlantik – po treh dneh tenstanja v avtu brez klime na 35°C zunanje temperature, smo bili vsi veseli malce ohladitve 🙂 Fotk od tega večera ni,… Kopanje in ohladitev, ko pa smo našli še pivo za 1€ smo se pa zataknili kar tam… 🙂 Spalnico smo tokrat našli ob obali kakšen kiometer od mesta…

Ker je bil “start” srečanja popoldan, smo se odločili, da bomo to dopoldne še izkoristili ob Atlantiku, tako da je po kavici sledilo še kopanje in srfanje za nekatere 🙂

Spet smo bili zgodnji, tako da smo se kar nekaj časa sprehajali po promenadi, preden se je odprl prvi kafič…

No, ko se je na plažo zgužvalo predvidevam da vse mesto, smo se mi odpravili dalje proti lokaciji našega srečanja – Soncillo, dobre tri ure stran od trenutne lokacije.

Pozno popoldan smo prišli tudi tja, se vpisali,… to pa je že druga zgodba 🙂