Vremščica

Po dolgem času je bicikel spet romal na strešni prtljažnik avtomobila in se je malo peljal, preden sem ga zajahal in me je ubožec moral prenašat. 😎

Začetek

Štartala sva na praznem parkirišču pri Škocjanskih jamah in se zapeljala mimo razgledišča na udornico, mimo letališča v Divači in po markirani v gmajno.

Vrh

Pot ni bila kaj prida razgledna. Nekaj časa sva pedalirala po poteh, kar nekaj pa potem po makadamu, dovozu do planin. Šele na grebenu, kjer so tudi planine se pogled podaljša v neskončnost. Razgled je že bil, a je na grebenu kar pihalo, pa se nisem preveč ustavljal in fotkal. Sva bila pa res kar naenkrat na vrhu. Celo pot sem čakal sem tiste znane dele, po katerih sem hodil lani, ko smo vrh obiskali peš, pa sem ga zagledal šele na vrhu – tisti zeleni kontejner ob poti.

Čez vrh sva se zapeljala direktno do cerkvice sv. Urbana, ki je bila odprta, tako da sva pokukala tudi v notranjost, fotkat pa sem seveda pozabil. 🙂 Kratka pavza, a pametnega zavetrja nisva našla, zato sva šla nazaj na vrh in malo nižje na južno pobočje, kjer pa naju je veter pustil pri miru in sva lahko uživala v toplih sončnih žarkih.

Sledil je še samo (vsaj mislil sem tako) uživaški spust navzdol. Nagrada za švicanje v breg.

Začetni traktorski kolovoz se hitro spremeni v fajn singlco. Nekaj malega navigacijskih težav je sicer bilo, a neprimerno manj z uporabo Garmina na krmilu kot uporabo telefona, ki je običajno zakopan v najbolj oddaljen kotiček žepa, ko pa ga zbezaš nekako ven, gre pa potem s težavo nazaj. 😁

Vmes še hop čez železnico, pa spet navzdol po markirani, precej strmi in vozni z nekaj več zbranosti kot zgornji deli. Skozi vas Famlje sva potem sledila kar markirani poti – sva predvidevala, da čeprav manjka nekaj stezice na zemljevidu bova že nekako obredla tisti del. No, ni bilo tako. 😂

Soteska Reke

Sem ravno hvalil, kako vozna in lepa je pešpot, ko so se pričele korenine, pa skale, pa mivka, … Skratka – nevozno. Malo porivanja, nekaj nošenja in vlečenja po jeklenicah prek roba – vse sva fasala. Tam kjer se pot “konča”, pa se stene soteske navpično spuščajo do reke Reke in prehod res ni možen. Hop bicikel za vrat in počasi sopihati po serpentinah navzgor, ni bilo druge.

Na vrhu srečava še gospo, ki nama priporoči obisk gradu Školj za razgled. Sva obiskala razvalino, s kakšnim razgledom ni bilo nič, je pa vsekakor zanimiv dodatek h kolesarski turi.

Nadaljujeva proti izhodišču, vmes pa se precej ustavljanja na razglednih točkah, se odprejo res lepi razgledi na sotesko spodaj.

Spet spust v sotesko, bolj ali manj vozen, vsekakor pa na nekaj delih adrenalinski. Ko si na dnu sledi samo še vzpon nazaj navzgor, a ker je bilo vreme lepo, toplo in sva imela cel dan časa, se je kolo odločilo, da je čas da mu zamenjam zračnico. Je bila že vsaj 14 dni stara. 😅

Sem bil očitno pregrob z menjavo, mi je bicikel očitno zameril in kasneje ni hotel odpeti spd-ja in sem se zvrnil še na kraško škarpo ob njivi … K sreči nedokumentirano!

Od Škocjana do izhodišča pa ni bilo več daleč. Se preoblečeva in tuhtava, kje bova dobila pivo za zaključek – tisto nedeljo gostilne še niso bile odprte. No, na koncu sva ga pila kot dva klošarja – ob Petrolu na robniku, pa čeprav sva ga plačala skoraj enako kot v gostilni! Še enkrat hvala vladi za odprtje teras naslednji dan. Pa na zdravje! 🍺

Nabrcala sva slabih 28 km in jurja višincev.

© 2020, Simon. All rights reserved.