… pa čeprav sredi zime. Opisana fura je še lanskoletna – dan po božiču 2019, ko se nam o korona časih še sanjalo ni, omejitev na občine pa nemogoča znanstvena fantastika. A imamo sedaj “meje” vsaj odprte – in se že veselim ponovno obiska primorskih koncev z biciklom.
Kraški rob
Te konce smo lansko leto in še tudi letos (hvala mili zimi) obiskali parkrat. Travnate planote so raj za pohodnike in kolesarje. Pa še gneče nobene, res nobene! Ideja za furo spet pobrana iz skritepoti.com. Že precej bogata zakladnica idej z vsemi potrebnimi podatki.
Startamo pri vasi Črnotiče in že takoj na začetku iščemo prave poti. To pomeni postanke, vlačenje telefonov iz žepa, iskanje, preverjanje poti … Na tej in/ali kasnejši furi sem se odločil, da potrebujem nekaj na balanci za sledenje poti. In potem kasneje res nabavil Garmina za ture – enkratna zadeva!
Kasneje smo sledili oznakam za cerkev Marije Snežne, naš prvi cilj in je bila orientacija takoj lažja. 😊 Na vrhu kratek postanek, potem pa krasno spuščanje po zaviti enoslednici mimo in skozi prazne pašnike, razen na enem, kjer so osli z zanimanjem opazovali tri čudne osebke na biciklih.
Kojnik
Sledil je počasi vzpenjajoč makadam, gozdna cesta in kasneje strma pot do drugega vrha Kojnika, kjer smo bili nad gozdno mejo, na tistih lepih travnikih z enkratnimi razgledi. 😍
Golič
Temperature so bile v zavetrju precej poletne, na prepišnih delih pa je vseeno prijalo obleči kaj toplejšega. Nadaljevali smo proti naslednjemu kuclju, Goliču, skoraj vedno po vrhu grebena z vijuganjem med borovjem. Nekaj po kolovozih, nekaj po enoslednicah – prekrasno.
Zadnji vzpon na Golič je strm kot hudič in je bil vsakemu od nas izziv – pa ga nismo zvozili. Pa drugič. 😉
Na Goliču si privoščimo daljši postanek v zavetrju za čokoladice, piškote in priboljške – smo si zaslužili. Na vrhu še naprosimo planinca da naredi skupno fotko – so res redke priložnosti.
Kavčič
Po pavzi pa dalje, po enako krasni krajini, ki ji kar ni videti konca. Razgledi pa od morja do Triglava in vse vmes.
Na vrhu Kavčiča si ponovno ogledamo traso spusta. Tu se naša pot šele obrne nazaj proti izohdišču, le da se bomo vračali eno nadstropje nižje po Kraškem robu.
Pot nas je peljala po raznih podlagah, boljših in slabših, pod železnico, prek suhih travnikov, nazaj do izhodišča. Smo pa spet bolj uporabljali tehnologijo za orientacijo, kar nekaj prehodov skozi grmovje je bilo takih, da nismo niti slutili, da bi se dalo tam skozi. 😲
Perfekten dan, nabralo pa se je dobrih 32 km in skoraj jurja višincev.
© 2020, Simon. All rights reserved.
Be First to Comment