Že velikokrat prefuran krog – Sv. Andrej, Sv. Ožbolt, Pasja ravan, Polhovec in za piko na i še Sv. Petra Hrib, danes verjetno prvič s fotoaparatom v žepu. 😁 V domačih koncih običajno vozim in nikoli ne fotkam, vsaj s fotoaparatom ne. Težko razložim zakaj – verjetno ker je vse domače, vse videno in potemtakem nezanimivo?! Mogoče. Danes sem sicer malo ciljal na vzpon na nek drug hrib, a so se odločili drugače – se prilagodim, še vedno raje brcam v družbi kot sam. 😉
Začetek
Start pri mlekarni na Spodnjem trgu ob 10. uri, da se je vsaj za silo ogrelo. Jutra so kljub netipični zimi precej hladna – vsaj za kolesarjenje. Asfalt zapustiva že na začetku Hrastnice in mimo kmetije Pr’ Burjuc sopihava navzgor. Vzpon do Sv. Andreja je mestoma precej strm – ker sva dva, en drugemu dokazujeva kdo zmore, a vseeno en del bicikle tudi porivava navzgor. Mimo cerkve krajši spust, potem pa spet navzgor vse tja do cerkve na Sv. Ožboltu.
Sva potrebovala dva kroga okrog cerkve, da sva našla kotiček kjer ni pihalo. No ja, vsaj ne na polno. 🌬️
Proti Pasji ravni
Nekaj malega nazaj po isti poti, potem pa prečenje naprej proti zahodu. En lepših koncev v teh krajih – a žal vreme ni sodelovalo in ni ponujalo običajnih razgledov.
Pasja ravan
Sledi mal gor, mal dol … Ob prvem pogledu na Pasjo ravan, se v zavetrju ogrneva z vetrovkama – piha, sledi pa še en hiter spust, kjer se zoprno ohladiš. Po asfaltu brcava do grebena, kjer zavijeva proti vrhu Pasje ravni.
Na vršnem platoju pavza v zavetrju, sem ter tja je res zoprno in hladno potegnilo okrog betice. Prav dolgo se nisva zadrževala.
Spust po markirani do ceste in levo naokrog do križišča za Polhovec – od tam pa samo še strmo navzgor z nekaj peš potiskanja. 😅 Na vrhu “prijetnih” 5°C, vpis v knjigo in glede na to, da sva naredila že jurja višincev sva si privoščila še požirek medenega, ki ga vlačim s seboj v floharci – a običajno pozabim nanj. 🙄
Dol grede je spet tako letelo, da ni bilo časa fotkat, vse tja do zadnjega vzpona proti Arharjevi kapeli na Sv. Petra Hribu. Vedno se ga lotiva prefurat – pa ne uspe vedno.
Pri kapeli optimistično vedno preveriva, če je mogoče že/še šnopček v omarici – za pogum. Ga ni bilo.
Spust pa fantazija – prejšnje leto smo parkrat lazili, vlekli in vozili različne variante na tem “hribčku” – pa smo na koncu našli eno lepo, neobljudeno, ki se je kar ne naveličamo. 😍
Tokrat pa nimam fotk za GALERIJO, je Pero preveč priganjal 🤣 Do naslednjič …
© 2020, Simon. All rights reserved.
[…] občini je vsekakor tisti po južni meji tja do Pasje ravni. Sem ga večkrat prevozil in tudi že opisal. Pa naj bo opisan še enkrat – sploh ker se je letos tako lepo okitil z jesenskimi […]