En domači krog

Že velikokrat prefuran krog – Sv. Andrej, Sv. Ožbolt, Pasja ravan, Polhovec in za piko na i še Sv. Petra Hrib, danes verjetno prvič s fotoaparatom v žepu. 😁 V domačih koncih običajno vozim in nikoli ne fotkam, vsaj s fotoaparatom ne. Težko razložim zakaj – verjetno ker je vse domače, vse videno in potemtakem nezanimivo?! Mogoče. Danes sem sicer malo ciljal na vzpon na nek drug hrib, a so se odločili drugače – se prilagodim, še vedno raje brcam v družbi kot sam. 😉

Začetek

Start pri mlekarni na Spodnjem trgu ob 10. uri, da se je vsaj za silo ogrelo. Jutra so kljub netipični zimi precej hladna – vsaj za kolesarjenje. Asfalt zapustiva že na začetku Hrastnice in mimo kmetije Pr’ Burjuc sopihava navzgor. Vzpon do Sv. Andreja je mestoma precej strm – ker sva dva, en drugemu dokazujeva kdo zmore, a vseeno en del bicikle tudi porivava navzgor. Mimo cerkve krajši spust, potem pa spet navzgor vse tja do cerkve na Sv. Ožboltu.

Proti Ožboltu
Še malo do prve pavze 😅

Sva potrebovala dva kroga okrog cerkve, da sva našla kotiček kjer ni pihalo. No ja, vsaj ne na polno. 🌬️

Proti Pasji ravni

Nekaj malega nazaj po isti poti, potem pa prečenje naprej proti zahodu. En lepših koncev v teh krajih – a žal vreme ni sodelovalo in ni ponujalo običajnih razgledov.

Prečenje
Pasja ravan

Sledi mal gor, mal dol … Ob prvem pogledu na Pasjo ravan, se v zavetrju ogrneva z vetrovkama – piha, sledi pa še en hiter spust, kjer se zoprno ohladiš. Po asfaltu brcava do grebena, kjer zavijeva proti vrhu Pasje ravni.

Proti vrhu

Na vršnem platoju pavza v zavetrju, sem ter tja je res zoprno in hladno potegnilo okrog betice. Prav dolgo se nisva zadrževala.

Pasja ravan

Spust po markirani do ceste in levo naokrog do križišča za Polhovec – od tam pa samo še strmo navzgor z nekaj peš potiskanja. 😅 Na vrhu “prijetnih” 5°C, vpis v knjigo in glede na to, da sva naredila že jurja višincev sva si privoščila še požirek medenega, ki ga vlačim s seboj v floharci – a običajno pozabim nanj. 🙄

Temperatura
Vpis

Dol grede je spet tako letelo, da ni bilo časa fotkat, vse tja do zadnjega vzpona proti Arharjevi kapeli na Sv. Petra Hribu. Vedno se ga lotiva prefurat – pa ne uspe vedno.

Zadnji breg
Proti vrhu

Pri kapeli optimistično vedno preveriva, če je mogoče že/še šnopček v omarici – za pogum. Ga ni bilo.

Lep, skrit kotiček

Spust pa fantazija – prejšnje leto smo parkrat lazili, vlekli in vozili različne variante na tem “hribčku” – pa smo na koncu našli eno lepo, neobljudeno, ki se je kar ne naveličamo. 😍

Via dolina
😍
😍

Tokrat pa nimam fotk za GALERIJO, je Pero preveč priganjal 🤣 Do naslednjič …

© 2020, Simon. All rights reserved.

Sharing is caring
Written by:

Be First to Comment

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

*