Okrog Čavna

Vikend …

… je zadnje čase običajno povezan s kolesarjenjem po kucljih, pa naj bo v okolici doma ali pač malo dlje. Vreme je za uživanje v pedaliranju več kot primerno. Standardnega sotrpina Petra poberem (ne prezgodaj) zjutraj doma in šibava proti Ajdovščini. Parking in start tokrat v Lokavcu. Do višine Predmeje tokrat kar lepo počasi po asfaltu, se nama zadnjič tisti strmi, razrit kolovoz ni najbolj priljubil.🙄 Če drugega ne, je cesta vsaj v celoti vozna.

Tistih nekaj kilometrov mine hitro, ko le zapustiva to asfaltno podlago in zavijeva na dober makadam. Predober očitno – sva bila neprijetno presenečena, ko je pridrvel mimo naju avto s precejšno brzino.

Malo gor, malo dol in kljub navigaciji zgrešiva smer. 😆 Pero seveda spremlja moje “vodenje,” in vmes malo dodatno preveri, tako da povratek do prave poti ni bil predolg. Malo pred odcepom za Modrasovec pa končno razgled – in to kakšen. Pogled na celoten greben od Predmeje pa tja do Podrte gore in naprej.

Kucelj

V Koči Antona Bavčerja si privoščiva okrepčilo – joto z neko bledo klobaso – a ni bilo švoh. Prav dolgo se nisva zadrževala, saj naju je čakal še lep kos poti. Najprej tja do Kuclja, potem pa dalje.

Do kuclja večinoma vozno, edino zadnjo strmino sva porivala / nosila bicikle. Na vrhu debatirava s preostalimi planinci – v teh koncih imam občutek, da so vsi obiskovalci bolj strpni do kolesarjev. Nekaj fotk in dalje po razritem terenu – tu so divje svinje precej aktivne. 🐗

Razrit in precej skalnat teren – in hitro sva izmed špic na biciklu vlekla kletko menjalnika (k sreči ne moje 😋). Nekako spet zgrešiva, a hitro spet najdeva nek razrit kolovoz, po katerem se odbijava in treseva navzdol.

Spet nekaj porivanja, preklinjanja, iskanja stezic, stez, kolovozov, cest, zgubljanja… A sva le prišla na najbolj zahodno točko najine poti. Obrat za 180° in po tisti težko pričakovani Srednječavenski prečki nazaj proti vzhodu.

Srednječavenska = kraljevska

Sledili pa so kilometri verjetno enih bolj fotogeničnih poti pri nas – ni čudno, da sem zasledil, da tej prečki rečejo tudi kraljevska! Malo gor, malo dol, večinoma vozno, zelo razgledno. Top!

Nekje proti koncu prečke sledi kratek vzpon, ki pa na robu postreže z enkratnim razgledom, toplo sonce pa kar kliče po tem, da človek počije in se naužije vse te lepote.

Sledi še nekaj prekrasne singlce, do glavne ceste. Tam sva sicer (spet) malo lutala in iskala pravi vhod na trail Wada – krasno za zaključek izleta!

Fotka ali dve več pa (kot običajno) v GALERIJI