Spet na Babi

Z biciklom nazadnje lani, s smučmi pa uf, dooooolgo nazaj. Zapis sicer ni “frišen”, tako da trenutne razmere niso takšne, kot na fotkah. Pa saj nisem znan najbolj po ažurnosti, sploh če so vremenske razmere za “zunaj bit.” 😉

Prevoz smo imeli organiziran do pričetka snega nad Dovjem. Pa še od tam ni bil zvezen, zato so v štartu smuči romale na nahrbtnike.

Peš!

Po gozdu potem malo mešano, nekaj s smučmi, nekaj malega peš, tja do ene od planin, kjer se na poti pokaže lep razgled na Triglav.

Ob takem razgledu ni težko počivat! 😄
Ob poti.

Starejša dva sta celo pot klepetala, kot da se nista videla že leta … No ja, tako čas hitreje mine. Ajn, cvaj, draj, smo bili na planini Rožca in nekaj malega pred bajto zavili desno v breg proti vrhu Dovške Babe.

Po cesti.
Na planini.
Baba

Ob takih razgledih težko držim tempo – gre preveč časa za ogledovanje vse naokrog. Ob taki zimi, bogati s snegom, pa so gore še bolj magične kot običajno.

Proti vrhu.
Je rekel, da ne bo smučal navzdol.

Na vrhu precej obiska in ker je bilo vreme toplo, brezvetrje, se nikomur ni mudilo – in smo se kar nekaj časa martinčkali. Je bilo tako fletno, da je bilo pričakovati idejo, da ne gremo še takoj navzdol – ampak jo potegnemo naprej proti vzhodu. Ni potrebno posebej poudarjati, da ni imel nihče nič proti. 🙂

Na vrhu.
Razgled.
Klek

Spust po grebenu, vmes še klepet s poznanimi mimobežniki, ki so s turo nadaljevali v obratni smeri in poročali o finem puhcu na severni strani Hruškega vrha. Seveda smo ga morali uži(va)ti tudi mi!

Razgled proti Kleku in Golici.

Povsem na Hruški vrh nismo lezli, smo raje iskali nepopisan pršič malo nižje in ga našli. Za vriskat dobro!

Še na grebenu.
Podpisi.

Hja, ko se enkrat spustiš navzdol, v drugo regijo – še huje, v drugo državo, … je potrebno spet nazaj gor. V domače loge. 🙃 Pse na smučke in navzgor.

Leva, desna …
😍

Smer sedlo med Hruškim vrhom in Klekom. Lepo potegnjena špura, zavetrje, razgledi pa “za dol past!”

Österreich
Še malo.
Na sedlu.

Na domači zemlji sta kar malo potegnila proti vrhu Kleka – verjetno, ker je bil zadnji vzpon – nato pa samo še spust.

Pogled na Hruški vrh.
Zadaj Dovška Baba.
Struška, Stol …

Prav dolgo se na vrhu nismo zadrževali, pancarje in smučke na brzino v “ski mode” in navzdol. Zgornji del še kar smučljiv, do parkplaca pa potem kar nekaj prebijanja po gmajni, na koncu še nekaj malega peš. Suma sumarum pa odlična tura.

Že šibata!
Na grebenu.
Ni bil čisto nedolžen padec.
V dolino.

Fotka ali dve več v GALERIJI.

Nabrali smo švoh 15 km in 1400 višincev.

 

© 2021, Simon. All rights reserved.

Sharing is caring
Written by:

Be First to Comment

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

*