Nad Wajdušno

Običajno je bicikel v veselem decembru že v zimskem spanju, letos pač ne. Temperature so še vedno ravno pravšnje za pošihtno pedaliranje po lokalnih hribčkih. Soboto pa sva z Petrom izkoristila na pobega v toplejše kraje, tja do Ajdovščine. V tistih koncih prej še nisem gonil, a po sobotnih izkušnjah se še vrnem – čimprej 😍.

Priprava

Kot običajno pred furo obrnem okrog tričetrt spleta za ogrooooomno informacij, potem se je potrebno pa samo odločiti. Ker terena običajno ne poznam, sem še najbolj vesel kakšne gpx datoteke, ki je v povezavi z aplikacijo Locus Maps nepogrešljiva zadeva za sprotno razčiščevanje vprašanj – kam sedaj?

Sobota

Odhod tokrat ne tako zgoden. Ob desetih je topleje kot ob osmih. 🥶 Natakneva bicikla na avto in via Lj in naprej proti Ajdovščini. Parking tu res ni problem – kar nekaj trgovskih centrov na kupu, veliko prostega in brezplačnega parkinga. Nase navlečem še od prejšnjega dne (ne preveč) usrane cote in že vrtiva pedala ob reki Hubelj do izvira. Fotka, dve in slačenje odvečnih cunj – do tu se ravno prijetno ogreješ. Sledi labirint skozi vas Gorenje – tu se postavi prvič bolj pokonci … A izravnave poskrbijo, da se človek vmes nadiha.

Ko prideva iz hoste, občudujeva greben nad nama, kjer se skriva tudi Otliško okno in ki ga bova prekrižarila potem v nasprotni smeri. Sledi del po asfaltu, potem pa vzpon direktno proti predmeji po slabem in strmem kolovozu – bojda neka stara cesta. Po mojih informacijah naj bi bilo to vozno – a za naju žal ni bilo, tako da sva precej tega vzpona porivala najini kljuseti. Dooooolga strmina in slaba podlaga … Sva poizkusila na parih delih a sva hitro izpregla. 🥵

Greben

Užitek, ko se naklonina zmanjša, podlaga izboljša – ni hujšega kot hodit ob kolesu. Malo pred Predmejo doseževa greben, si vzameva nekaj časa za razgledovanje iz roba, a kmalu nadaljujeva. Temperatura se je na robu spustila skoraj za polovico – za 5°C – vsaj vroče nama ni bilo več. 🤐

Prečenje poteka večinoma po enoslednici, gor, dol. Da pa ni vse tako tekoče poskrbijo skale, skoki in ogromno prehodov skozi ograjo za živino. Še dobro da so klopce po tem grebenu kar pogoste – človeka prisilijo, da se ustavi in počije.

Po GPS-u slediva obvozu dela grebena, kjer je potrebna nošnja, midva pa bi se raje vozila … No, tudi tu sva zgrešila in sva navkljub vsemu nosila, potiskala in preklinjala. Šavje tu okrog je res skoraj neprehodno če zgrešiš pot. 🤨

Ko sva le našla spet pravo pot je sledilo nekaj adrenalinskega, beri spolzkega in tresočega spusta – a vsaj peljala sva se. 🤣 Klopca – pavza, Otliško okno – pavza – ko pomislim nazaj sva precej hodila, precej pavzirala, pa nekaj malega se vozila.

Ne rečem, vmes je nekaj lepih delov za vožnjo. Skoraj takih, da pozabiš na vsa sestopanja z bicikla, skoraj. Do Otliškega okna prideva v največji gužvi – kup otrok ene ljubljanskih šol na izletu. K sreči so bili ravno v odhajanju, tako da sva lahko uživala v tišini.

Ko je Pero začel razglabljati še o gugalnici tukaj, je bil to resen znak utrujenosti in pomanjkanju sladkorja, tako da sva hitro pomalicala tisto malo čokolade, ki sva jo imela s seboj. Kljub pavzi in čokoladi se je Pero kmalu že valil po tleh – zmotil pa ga je en tak mali (res mali) grmiček. 🤔

Spet malo potiskanja dvokolesnika v hrib, na robu pa pavza in razgledovanje nad greben ki je že za nama in opazovanje padalcev, ki so lovili vzgonski veter nad grebenom in se počasi vozikali sem ter tja.

Spust

Pa sva bila že pri odcepu za spust. Prvi vtis – direkt navzdol. 😱 Prvi dve serpentini za naju nista bili vozni (vem, vem – front pivot vaje manjka 😋), naprej pa se je z nekaj truda dalo prav lepo speljati. V začetnih delih nekaj bolj tehničnih odsekov, a vse vozno. V glavnem ena sam uživancija skoraj do centra Ajdovščine.

Kljub kar nekaj potiskanju, nošenju in prekladanju koles je to fura, ki jo z veseljem še kdaj ponovim – in mogoče trmasto prevozim še kak odsek. 😊

Nabralo se je slabih 23 km in 1100 višincev.

Fotka ali dve več pa v GALERIJI

© 2019, Simon. All rights reserved.