Nanos

Tja gor

Letošnja zima je pač taka, da smuči še niti enkrat nisem zvlekel iz kleti – je le podaljšana kolesarska sezona. 😀 Hladno jutro (-5°C), blzu doma pobiramo še 2 kolesarja, Perota inu Dareta. Plan – Nanos, ga občudujem vsakič med vožnjo proti primorskim koncem, pa smo ga peš prvič “osvojili” šele v začetku lanskega leta. A od takrat tudi želja za obisk z biciklom … Pa nekako ni bilo vremena, želje, družbe, … Izgovori se hitro najdejo. 😉

V glavnem pet se nas nabaše v avto – trije poganjalci pedal, hrčki – bi rekla moja boljša polovica, inu dva hribolazca. Že omenjena boljša polovica in mladič sta se namenila na ogled Otliškega okna. Očitno sem naredil dobro reklamo od zadnjega obiska. Že med potjo spremenimo lokacijo starta. Namesto nad Podnanosom nas iz avta vržeta na Razdrtem. Hitro se preoblečemo in kmalu poganjamo po obronkih nanoške planote. Najprej nekaj vzpona, potem pa kar nekaj kilometrov fantastičnega prečenja – po Jakobovi poti.

Krasno prečenje

Malo katera tura ima že na začetku spust – in že med turo na glas razmišljamo, da ga ob koncu še enkrat ponovimo. 😍

Vzpon

Po prečki dospemo do asfaltne ceste, kjer se res na izi, s pogovornim tempom, vzpnemo do lovske koče.

Pogled na Vipavsko dolino

Od tam naprej pa se cesta postavi pokonci – sicer je asfaltirana in betonirana, a precej strma. Vmes naredimo še ovinek do cerkve sv. Hieronima, ki je postavljena na res idilični lokaciji.

Gor
Pri cerkvi sv. Hieronima

Sledilo je še nekaj brcanja do Vojkove koče, kjer smo si privoščili (vsak) pol litra hladnega. Bi še kakšen štrudelj, pa je kljub zgodnji uri že pošel, rebrca pa so se še pekla. 🙂

Vojkova koča
Rebrca bodo…

Tja do roba smo se povzpeli predvsem zaradi mobilnega signala, da smo ponovno prebrali info o spustu v dolino. Kombinirali smo strani skritepoti in MTB-ITD (priporočam obe!). Dejstvo je, da sva dva brala opise in vsak napisano razumela drugače. 🤣

Pero je k sreči za kasneje naredil še po njegovo screenprint (printscreen po domače 😉), da smo ga lahko primerjali med potjo z zemljevidom na Locus maps … Ker vmes res zmanjka poti!

Na začetku spusta nas je precej ohladilo.
Poti ni več.

Malo na pamet in s pomočjo pametnih navigacijskih napravic smo se pripeljali do markirane poti, ki vije navzdol proti vasi Strane. Pot je precej kamnita in stresena, svoje pa doda še (drseče) suho listje – kar adrenalinsko vse skupaj, a fino!

Razpotje
Spust

Nismo tako goreči verneži, a ogledali smo si vse cerkvice ob poti – še ena je bila tam na strmih pobočjih Nanosa – cerkev sv. Brica. Zanimiva in majhna. Verjetno imamo kje kapelico, ki je večja od te cerkvice.

Cerkev sv. Brica
Še vedno spust

Spust se je nadaljeval najprej s salto Perota, potem z mojim izletom v trnje pod potjo, edino Dare nekako ni sodeloval in je vse speljal. 🤣 En, dva, tri smo bili ob vznožju in kar nekako nejeverno sem pogledoval nazaj gor, če je res že konec!?! No ja, ker smo bili še “sveži,” in nas “voznica” še ni priganjala, smo spet potegnili od Razdrtega navzgor proti “Jakobovi prečki.” Ker smo jo odvozili že zjutraj, je bila ta pela precej bolj tekoča in ne več tako “spoznavna.”

Prečenje – spet
Pero testira opremo
Gozdiček

Krasna tura/fura – jo še ponovimo, s kakšnim drugim sestopom – tukaj jih kar mrgoli. 🙂

Šefica in najmlajši sta nas pričakala v Podnanosu, kjer smo si na toplem sončku v bifeju malenkost popravili hidracijo telesa. 🍺

Fotka ali dve več pa v GALERIJI

© 2020, Simon. All rights reserved.

Sharing is caring
Written by:

Be First to Comment

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

*