Še enkrat Nanos

Nekaterih kucljev se človek pač ne naveliča. Če pa je v igri še dodatno kolesarsko raziskovanje novih sestopov pa še toliko bolje. 😉

Enih par se nas je nabralo in smo v zgodnjem jutru že potovali proti izhodišču. Vmes črni oblaki, dež, preverjanje vremenske napovedi. Frišni podatki za jakost burje niso ravno vzbujajoči. Brzina vetra okrog 50 km/h, še zvečer pa so bile napovedi okrog 20 km/h. A ker sreča spremlja hrabre, si nismo premislili.

Stara rimska

Za začetek ture se najprej nekaj malega pomatramo navzgor, se prebijemo skozi gosto rastje z zoprnimi dolgimi vejami robid s še bolj zoprnimi trni, potem pa po eni lepših singlc prečimo pobočje do ceste, ki vodi navzgor proti Nanosu. No ja, vmes se je našel celo pes, ki me je presenetil (verjetno tudi jaz njega) in me spravil iz lepih tirnic singlce kar direktno po pobočju navzdol. Lastnici je bilo blazno smešno, meni pa ne… Dokler se nisem varno ustavil nekaj metrov nižje. 😊

V lepih barvah se skrivajo tudi trni.
Ta lepši del! 😍
Stara rimska.

Po fletnem, seveda pride tudi manj fletno. Asfalt, a je tako lepo serpentinasto speljan in razgleden, da človek pozabi, da je asfalt. Vmes še malo poklepetaš, da skoraj zgrešiš punkte z razgledom. 🧐

Asfaltni vzpon.
Hlajenje.
Razgled. 😍

Ob koncu asfalta nam burja prvič zares pokaže svojo moč … Običajno gre lažje po tistem prvem pobočju. Pa smo tudi to zmogli in pribrcali bolj v zavetrje – a tam se pot šele postavi pokonci, pa ni bilo nič lažje, kljub odsotnosti burje. 🥵 Eni naredimo še ovinek do cerkvice sv. Hieronima na ogled in razgled, potem pa gasa dalje.

Lepi konci, a strmi.
😍
Skrivanje pred burjo. 😂
Pleša

Pri koči na Nanosu si privoščimo nekaj toplega za pod zob in sprehod okrog tistih ogromnih anten, s pogledom na jug. Tu pa je res pihalo!

Vojkova koča na Nanosu.
Razgled.

Gasa dalje. Je imel Peter pripravljen še podaljšek ture – da se ne spuščamo vedno po eni in isti poti. Če ne greš, ne veš. 🙃 Del poti smo opravili po že znani poti, precejšen del pa po novih ovinkih.

Ne gre vedno vse gladko.
Ej, kam si skril pot?
Vsaj peljemo se.
Suhi vrh

Vmesni cilj, Suhi vrh, ki je z 1313 metri višine najvišji vrh planote Nanos. Tja smo odkorakali kar peš in si pod vrhom ogledali še star vojaški bunker s pogledom direktno na Postojno.

Ovinkarjenje.
Suhi vrh – razgled.

Povratek smo si ogledovali in zamišljali po digitalnih kartah in izbirali , po našem mnenju, najslabše … Pa še ti so bili zelo, zelo dobri makadami, ki so se vlekli po pobočju navzdol. No, vmes smo se zavestno spustili v grapo, ki na zemljevidu ni imela povezave z dolino – ampak spet – sreča spremlja pogumne. 🤪 Po začetnem delu, ki je bil precej rolling stones varianta, se zadeva spremeni v fajn kolovoz, ta pa spet nadaljuje v (pre)dober makadam … Naredimo še en velik ovinek in smo na parkingu pod vetrnico, našem izhodišču.

Fletno.
Ko ni bil več rolling stones.
Za male in velike!
Še zadnji vzpon(i).

Nabr(c)ali smo 49 km in 1500 višincev.

p.s. Mimo cerkvice sv. Brica je še vedno najljubši MTB sestop. 😉

© 2020, Simon. All rights reserved.

Sharing is caring
Written by:

Be First to Comment

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

*