Po jesenske barve

Tudi tura na Staro Utro je bila v planu že nekaj let. Peter je vedno pravil, da jo obiščemo, ko bodo macesni v najlepši jesenski preobleki. Lani smo pravi trenutek zamudili, letos pa je bil trenutek pravi in smo šli. No, ravno pobudnik jesenskega obiska je tokrat zbolel in žal ostal doma. Trije smo se vseeno odpeljali proti izhodišču v dolino Trente.

Trenta

Na štartu mrzlo, okrog nas še slana. Spet navlečem nase vse kar imam, a je vseeno topleje, kot zadnjič, ko nas je hladila še burja. Par sto metrov navzgor po asflatu za ogrevanje, potem pa na staro mulatjero. Ena redkih dovoljenih v TNP. Pa smo vseeno parkrat slišali, da je za kolesarje prepovedano. Nekdo, ki smo ga srečali je celo zahteval papirje o tem, da je tura dovoljena. 😁 No, je šlo naprej tudi brez papirjev.

Goniš, goniš in opazuješ – kakšni gradbinci so nekdaj bili. Deli so še vedno tip-top, s skrbjo položeni kamni še kar kljubujejo času in razmeram.

Za cca. jurja višincev se dvigne pot tja do lovske koče na sedlu, ima pa 24 serpentin. Včasih je bolje, če ne veš, koliko jih je še. 😉

Serpentina za serpentino

Višje, ko nas je doseglo sonce in sem prste na rokah že čutil, so odvečna oblačila zletela v nahrbtnike. Nadaljevanje vzpona je bilo temperaturno precej bolj poletno kot jesensko. Rumenih macesnov pa od nikoder.

Že v opisih je bilo zaslediti podatke, da je vmes, na 19. serepentini voda, pa je bil do tam vsak požirek iz bidona vseeno bolj racionalen. Nikoli ne veš, mogoče izvir kdaj presahne. No, vode je bilo na pretek – od tam dalje ni bilo več potrebno varčevati z njo. 🙂

Napolnili smo bidone, pavza pa tako ali tako vedno paše. Tja do 24., zadnje serpentine je šlo potem dokaj hitro. Do zadnej serpentine se verjetno z vozili pripeljejo tudi lovci – od tam pa je (k sreči) nemogoče.

Macesni, barve!

Na tej višini pa se pričnejo macesni in tisti rumeno – ornažno – zlati odtenki. Težko opisljivo.

Povsem razumljivo je tura od tu šla počasneje navzgor. Eksplozija barv na vsakem koraku obratu pedal. Kar naenkrat smo imeli vsi v rokah fotoaparate/telefone – večkrat. Je bilo že težko dobiti koga, ki bi se zapeljal v kader, vsi bi fotografirali. 🤣

Pri lovski koči na Berebici pavza, potem pa smo poskušali nadaljevati po mulatjeri na drugo stran do sedla, a nas je ustavilo podrto drevje. Nekaj časa smo potem nadaljevali peš, a smo se obrnili, ker se je pot pričela preveč spuščati.

Vzpon nazaj do Berebice in peš vrha Na Glavi, najvišje točke dneva (1666 m). Na vrhu potem kar nekaj časa uživamo na soncu in v razgledu na prekrasne vršace vse naokrog.

Je bilo tako lepo, da bi bili verjetno še danes gor, če ne bi bilo treba domov, pa v službo … 😂 Navzdol smo šli po čisto identični poti kot navzgor.

Navzdol je rumene barve zmanjkalo en, dva, tri … takoj smo bili izven macesnov, pa še serpentine so se odštevale precej hitreje kot so se prej prištevale. 🧐

Vmes ni bilo počasnega naraščanja temperatur, kot bi pričakovali z višino, ampak smo kar naenkrat padli v območje, kjer je bilo precej, precej hladneje. Na izhodišču so bile temperature zelo podobne jutranjim, še slana se je obdržala. 😳

V sedemnajstih kilometrih smo nabrali tisoč dvesto višincev.

Fotka ali dve več pa (kot običajno) v GALERIJI.