Kategorija: Popotovanja / Travelling

Okoli in okoli…

26 aprila, 2015
17 avgusta, 2011

Pa grem z mislimi in spomini spet malo nazaj na majsko potovanjce v Hainfeld… Takratni dan smo si vzeli bolj na “izi” in ni bilo kakšnega hudega pretegovanja udov razen odpiranje vrat avtomobila in sprehod do znamenitosti ali pač nekam 🙂 Po obilnem fruštku kot je to standard pri Vinkotu smo se najprej odpeljali do čuda imenovanega Teufelstisch ali prevedeno do hudičeve mize, ki stoji na vrhu grebena sredi prijetno hladnega in zelenega gozdička – baje zanimiva točka za plezanje in razgledovanje po okolici – a mi smo na bili na izi in nismo lezli gor – hm, kot da drugače bi 😀

Hudičeva miza
30 julija, 2011

Skrajni čas, da nadaljujem z potopisom “izleta”, ki sva ga s Techko opravila že v začetku maja… ja, čas je zadnje čase najhujši sovražnik – ko je pa toliko za postoriti 🙂

Pri Vinkotu so fruštki vedno super. Na mizi se znajde vse kar si srce poželi, čeprav sva z najdražjo najraje posegala po bučkini marmeladi – če bi prej kdo omenil bučkino marmelado, bi mu verjetno rekel, da če je na glavo padel, tega pa jaz že ne bi jedel – a sem k jo k sreči probal in potem vedno papcal 🙂

Ko smo se podprli, smo se najprej odpeljali do gradu Ludvika – tam je svoje čase trenutke preživljal Ludvik prvi Bavarski – pa ga nismo nikjer srečali 🙂 Še najbolj zanimivo v notranjosti je originalen parket – obujejo te v ogromne copatke, da potem spotoma še malo “poglancaš” že tako lep in svetleč parket.

Schloss Villa Luddwigshöhe
21 junija, 2011

Takoj po prvomajskih praznikih sem “moral” vzeti dopust (najdražja ukazala :)), napokala sva se v avto in potem gas proti Nemčiji… Vmes je celo slabo uro ona vozila, tako da sem lahko “malo” počil 🙂 Kilometre sva kar pridno puščala za seboj… in iz avtoceste zavila na magistralo, pa sva prišla v eno vasico, kjer sem že misli, da se tod avtomobili ne vozijo, ko je bilo vse tako lepo tlakovano, pa čisto – kot iz škatlice. No, kasneje sva izvedela, da so te vasice okrog vse poštimane kot se šika… V glavnem pa so tukaj sami vinarji, saj je ta del Nemčije “zehr” vinoroden 😀 Aja… dospela sva v Hainfeld k Vinkotu in njegovi familiji (Claudia, Gregor, Urška inu najmlajši Janez).

Glavni trg
12 februarja, 2011

No, če je Egiptovski predsednik Mubarak končno odstopil, si lahko tudi sam vzamem čas in nadaljujem s potopisom – fotopisom lanskega potepanja po Egiptu 🙂 Zbudila sva se v prekrasno a že vroče jutro v Luxorju in odšla v jedilnico – sicer nisva vedela, ali nama pripada fruštek ob najemu sobe, a sva se vseeno kar prištulila notri, si naložila krožnike s tisto bore malo izbire – krompir še od včeraj, zelenjave sploh ni bilo, brozga, ki naj bi bila nadomestek kave pa je bolj stežka stekla po grlu 😀

No in ko nama pri izhodu ni nič težil, potem sva verjetno imela nočitev z zajtrkom 🙂 Potem pa na streho do bazenčka, kjer sva se že v jutranjih urah osvežila in potem sva še malo spremljala dogajanje spodaj na ulici, tokrat iz malo višje perspektive. Ogovarjanje turistov na vsakem koraku, zanimivo polivanje ulic da se ne praši, lokalni promet – kar je vedno zanimivo 🙂 in pa seveda razgled.

"Carriage, carriage.." se derejo in vozijo ob tebi
9 decembra, 2010

Kje sem ostal?! Blegoš, jama… ne, letošnjega dopusta še nisem spisal do konca… Egipt – doživetje brez primere. Zadnji dan v puščavi in pot proti Luxorju. Glede na to, da smo prejšnje dni z avtomobilom naredili cca. 300km na dan, je bila tista pot do Luxorja cca. 200 km luksuzno kratka 🙂

Sipine na cesti - nič neobičajnega
5 novembra, 2010

Prebujanje (pre)zgodaj. Brina me je že klicala: “Simon, Simon…. Boš slikal sončni vzhod?” Uf, sem bil še preveč zaliman, pa me sončni vzhod ni prav nič mikal – žal. Jaz sem še za pol urice potegnil v topli spalki, medtem ko je Brina že škljocala okoli,… Kaj hočemo, ko se človek enkrat navduši nad fotografijo… 🙂 Malo kasneje se tudi sam spravim iz spalke, pograbim sekret papir, ki je bil že naštiman na mizici in hitro… kam? Hjaaa, ko bi takrat to vedel?! Puščava ogromna, vsenaokoli polno peska, ravno tam kjer sem jaz iskal, da bi skopal jamico za… – ne bom nadaljeval stavka… – je bilo peska za kakšen prst, spodaj pa že skala. No, pri avtu ga je bilo dovolj a… saj veste. Za prvo skalo nič sreče, drugo… uuu, že z muko proti tretji in – hvala njemu – dovolj peska za luknjico – inu k sreči sem imel še dovolj časa da sem jo izkopal 🙂 Po jutranjih mučnih trenutkih pa je potem spet zapel fotoaparat in medtem ko sta vodič Alberto in šofer pospravljala “kamp” malo slikal okoli. 

Jutro pred našo spalnico

 

1 novembra, 2010

Pa je napočil dan, ko sva zjutraj morala zapustiti Kairo in se odpraviti naprej – po puščavi. Brina je že pred odhodom v Egipt prešnofala celoten www in našla agencijo, ki je popolnoma ustrezala najinim “zahtevam” – predvsem da naju pustijo v Luxorju in se ne vračamo v Kairo in cena… jap, takile izleti niso najbolj ugodni, tudi najin ni bil ampak vseeno vsaj enkrat cenejši kot najdražji 😀

Zjutraj sta naju pred hostlom pobrala najin vodič Alberto inu šofer, ki angleško ni znal, tako da niti imena ne vem… pa saj niti ni važno… torej spokala sva se v kombi k popolnim neznancem z vso najino šaro in via proti puščavi. Pismo – pa ni bilo treba tako zelo daleč iz Kaira, ko ni bilo naokrog nas ničesar več kot samo – pesek. 🙂 Dobri dve uri in pol strmenja skozi okno v prazno, ko se ustavimo na počivališču in the middle of nowhere. Alberto da komando, da nadaljujemo pot čez 20 minut in s šoferdžijo izgineta notri na malico. Jaz kot strastni kadilec sem itaq že vlekel tisto palčko za raka futrat… Brina obišče tojlet, kasneje ji sledim tudi sam in k sreči mi je razložila, da je levi WC moški – po slikici ne bi nikoli ugotovil, ker sta imeli obe slikici na vratih kiklce… Ampak sem hitro opravil malo potrebo, ker sem jo lahko bolj od daleč 🙂 Velika bi me verjetno minila ob pogledu na… (da ne bom prestrog) nečistočo

Počivališče in the middle of nowhere
23 oktobra, 2010

Pa je prišel na vrsto tudi zadnji dan v Kairu… Zjutraj sva se zbudila in se odpravila proti kairskemu muzeju – ampak samo pred stavbo. Bil je petek – in petek tam doli je kot pri nas nedelja. Že takoj me je presenetil izgled ulice na kateri sva imela hostel – praznoooo?! Nikjer nobenih stolov, nikjer nihče ne sedi, nihče te ne cuka za rokav in pravi: “Coffee?” 🙂

Prazna ulica
17 oktobra, 2010

Pa spet nadaljujem z potopisom po Egiptu 😀

Z Brino sva že ob 8:30 čakala na ulici bato in šoferja Hameda, da naju pobereta in skupaj obiščemo Aleksandrijo… Ampak jih ob 9:00 še vedno ni bilo… A sva med čakanjem vseeno naredila nekaj fotk – utrinkov vsakdanjega življenja.

Prodaja nekakšne zelenjave