Je bilo sobotno vreme za izkoristiti – glede na napovedi vremenoslovcev – čeprav sem jih potem v nedeljo zjutraj preklinjal, ker je skozi okno sijalo lepše sonce kot prejšnji dan 😀 Ker moja boljša polovica ob ideji za Viševnik ni bila ravno navdušena, jaz ob njeni za savno še manj, sva potem ubrala srednjo pot in se odločila za izlet Soriška Planina – Slatnik, kamor običajno hodiva na krajšo turno smuko, pa potem naprej na Možica in nazaj na Soriško planino. Povabila sva še sojamarko Polono inu (ne se smejat) v.d. taščo, tako da nas je bilo ravno prav za en avto, pa da še vedno ni prevelika gužva 🙂 Bolj ko smo se bližali Soriški, vedno več oblakov je prekrivalo nebo, a kaj hočemo – očito nismo izbrali pravega konca Slovenije, a vsaj nič ni padalo izpod oblakov.
Avtor: Simon
Pa je prišel na vrsto tudi zadnji dan v Kairu… Zjutraj sva se zbudila in se odpravila proti kairskemu muzeju – ampak samo pred stavbo. Bil je petek – in petek tam doli je kot pri nas nedelja. Že takoj me je presenetil izgled ulice na kateri sva imela hostel – praznoooo?! Nikjer nobenih stolov, nikjer nihče ne sedi, nihče te ne cuka za rokav in pravi: “Coffee?” 🙂
Pa spet nadaljujem z potopisom po Egiptu 😀
Z Brino sva že ob 8:30 čakala na ulici bato in šoferja Hameda, da naju pobereta in skupaj obiščemo Aleksandrijo… Ampak jih ob 9:00 še vedno ni bilo… A sva med čakanjem vseeno naredila nekaj fotk – utrinkov vsakdanjega življenja.
Če že na vseh fotoblogih (večini) sedaj najdemo jesenske motive, bom paše sam pristavil svoj lonček 🙂
In glede na to, da sem prave barve zadnjih nekaj jeseni zgrešil za kakšen teden, sem imel tokrat malo bolj srečno izbiro. Z najdražjo sva se kar zapeljala iz megle proti Soriški planini in potem naprej skozi Zgronje Danje proti Torki… in potem nazaj. Musklfibra je bilo še od prejšnjega dne precej, tako da veliko pohodov stran od avta nisva izvajala 😀
Pa spet opozorilo – s HDR se še spoznavam, tako da možno da kje kaj pretiravam… so pa kritike dobrodošle!
Da malo prekinem objave iz Egipta (ne ni jih še konec :-)), tokratni fotopis iz napada na Razor – 2601m nadmorske višine. Zakaj napad? Hja, lansko leto smo ga dvakrat hoteli osvojiti a pras.. ni pustil… Nam je tokrat uspelo? Beri dalje 😀 Sicer pa stari zapisi na forumu našega Društva za raziskovanje podzemlja… Prvi poizkus… Drugi poizkus…
Ob 3:55 že čakam Walterja na avtobusni postaji in ko pride, se odpraviva naprej do Stražišča, kjer smo imeli “meeting point” – vsi prisotni – Marko, Andreja, Walter, Nace inu moja malenkost se nabašemo v Markovega Sorry-a (Kia Sorento) in v trdi temi pičimo proti Vršiču, kjer je bilo izhodišče… Se peljemo mimo jasne, pogledamo zunanjo temperaturo, ki kaže,… brrr, 1 stopinjo… In so začeli padati predlogi koliko bo temperatura na izhodišču – Vršiču. -1, -3, -5… Uf, vedno bolj mrzli predlogi 🙂 No, na vrhu se spokamo iz avta pri temperaturi 0°C (nihče ni uganil prave temperature)in pričnemo z oblačenjem in preobuvanjem. Nace je preventivno pojedel svojo banano, verjetno zato, da mu ne bi zmrznila 😀
Po nekajdnevnem zatišju na temle blogu pa potujemo naprej 🙂 Kaj hočemo, po dopustu je treba na šiht, pa še študij se je spet začel, ampak toliko časa bom pa že našel, da tale blog slučajno ne zaspi 😀
5 dan najinega popotovanja… plan… takoj zjutraj na Kairsko “čitadelo” – eden največjih svetovnih spomenikov v spomin na srednjeveške vojne čase. Takoj zjutraj hop v taxi… čez nekaj časa on ustavi pri robu in pravi – to je to… Sva se še nekaj časa pregovarjala, ker naju je hotel pustiti sredi mesta in the middle of nowhere ampak sva videla, da njegov english ni ravno zehr gut, pa sva se spokala ven in že mahala naslednjim taksistom 🙂 Končno celo eden, ki je vedel kam naju mora zapeljati – in sva se mu pustila!
Če od daleč sva videla, da gremo pravilno, saj se veličastna mošeja Mohameda Alija vidi iz skoraj vsepovsod! Taksi naju izpljune in potem po rahlem klančku navzgor do varnostne kontrole – in to resne. Malo pred nama so en par zavrnili, midva pa sva samo čudno gledala zakaj. Prebrskajo nama oba nahrbtnika in lahko nadaljujeva… OK. Nabaviva karti in naprej. Waaaa… tale mošeja je res veličastna.
Očitno mi bo tale bolniška kar koristila, drugače verjetno ne bi zmogel spisati vsak dan enega prispevka… za več pa že sedaj zmanjkuje časa… Ko pa je toliko zanimivega na TV – sploh iz krajev, kjer sva se z Brino ravno potepala, npr. bitka pri El Alameinu, kjer je sodeloval znameniti Rommel – Desert fox… ah, bom še zablodil z zapisom, če bo šlo tako naprej 😀
V glavnem prejšnjo noč sva prišla nazaj v hostel okrog 2:00 zjutraj, vendar sva bila ob 8-ih vseeno že pokonci in ready za naslednje dogodivščine v tem ogromnem mestu – Kairu (če se slučajno kdo vmes vklopi v potopis :-D, ostali že itaq veste o čem pišem) Oprtava najine vsakdanje nahrbtničke in po stopnicah dol na ulico… Valda naju takoj zasujejo: “Welcome my friend! Coffee, shisha…?!” “No, thank you!” odvrnem in nekaj dni kasneje celo slišim “Just hello, no coffee!” 😀 Aha, spet nazaj v tisti dan… se sprehodiva do trgovinice na ulici po par litrov vode in se začneva ozirati po taksijih. Uf, ustavi jih cel kup, a kaj ko so vsi napačni… Ni noben bel z kockicami – tisti imajo taksimeter in je precej bolj ugoden, kot če se barantaš. Turista itaq noben ne bo peljal po egipčanski ceni 🙂 Končno naletiva tudi na pravega, prisedeva in smer “Pyramids.” Cca. pol urce kasneje se že izmikamo mladcem, ki kar na cesti stojijo in pobirajo “parkirnino” – taksist se jim spretno izogne in še dobro da nismo koga povozili, ko so tako vsiljivi – cena 25 LE (dobri 3€) in že sva pred bajtico kjer kasirajo…
Ura 2:00 zjutraj, budilka na mobilcu neusmiljeno cvili… Brina seveda vstane pred mano, kot vedno. Spakirano imava skoraj že vse, tako da se kaj hitro odpraviva proti recepciji, kjer dava ključ sobe v hrambo, stopiva pred hotel… Brina je že dan prej samo razmišljala ali bova ob tako zgodnji uri dobila taxi do avtobusne postaje… Sam sem bil prepričan, da je tole turistično mestece 24 ur na dan polno taksistov… in k sreči sem imel prav. Zbarantava se za ceno do postaje, nabaševa nahrbtnike v prtljažnik in že smo na poti. Postaja je locirana v novejšem delu mesta, polno plakatov, lučk, hotelov in raznih stojnic in trgovinic, ki so pripravljene na turiste in njihove denarnice. Usedeva se v čakalnico, ki ni bila ne nabito polna, ne prazna. Cca. 15 minut kasneje se nekaj dogaja, a nimava pojma kaj, ko se le prodajalec kart obrne k nama in pravi “Kairo?” Midva samo pokimava in slediva ostalim. Peš gremo za postajo na usrano makadamsko – preščeno parkirišče in pokopališče – zakaj pokopališče? Tu stojijo avtobusi ki so še vedno v uporabi, prav tako pa tudi tisti odsluženi, ki verjetno kdaj pridejo prav za kakšne rezervne dele. Pred vstopom na avtobus “kontrolor” skrbno pregleda karte, naredi nekaj krac in že sediva. Turistov ni, samo domačini. Sedeži kar udobni, klima dela na vso moč in tako se odpravimo. Vmes nekaj pogledovanja skozi okno, ko pa smo prišli v puščavo, ni bilo kaj videti v tisti temi… pa sva oba malo zadremala. Vmes šelestenje vrečk… Vidiva, da nekdo nosi in razdeljuje neke plastične škatle, pa sva mislila, da so verjetno kakšna skupina in imajo malico ali kaj podobnega. A glej ga zlomka, najina karta je vključevala tudi malico… Voda, sok, neke slane žemljice in sladico. Prijetno presenečenje, ki sva ga potem skozi po malem praznila. Sam sem spal po kakšno urico in potem malce pavze od odmaranja in tako dalje… Okrog 5:40 gledam skozi okno in opazujem… sem mislil, da vidim puščavo, ki se sveti v soju luninih žarkov in v to sem bil prepričan, ko se zbudi Brina, pogleda ven in pravi “Lej, morje!” Pogledam še enkrat in sedaj, ja, ga pa tudi jaz vidim. Kako je človek lahko prepričan v nekaj kar vidi – pa čeprav to ni to 🙂
No, pa sva z Brino nazaj iz najinega 14 dnevnega popotovanja po Egiptu (11. – 25. september)… Slik je ogromno, spominov še več… in preden zbledijo, jih bom poizkusil po najboljših močeh spisati, da ne ostanejo le v najinih glavah – mogoče pa kdo kdaj dobi kakšno idejo za popotovanje, nikoli se ne ve. Pisanje bom razdelil na dneve, kakšen dan združil, kakšnega razdelil na dva zapisa, 14 dni opisa pač ni mačji kašelj in mogoče tudi za branje in gledanje ni ravno prijetno, se bom pa potrudil in vstavljal več slik kot teksta, konec koncev je tale stran zamišljena kot foto-blog.
Pri potovalni agenciji palmi sva vzela kar 14 dni polpenziona, saj naju je prišlo cenovno skoraj enako, kot če bi vzela avionsko karto, pa posebej potem še vizo za Egipt, pa taksi do mesta, pa 3 -4 nočitve v Hurgadi, pa hrana… skratka 14 dni polpenziona, čeprav sva že od začetka vedela, da bova koristila samo 2 ali 3 dni, ostalo pa popotovala okrog.
Ne, ne bom razglabljal o ukinitvi navadnih žarnic,… me niti ne gane 🙂
Že par let nazaj sem s pomočjo sojamarja Naceta usposobil žarnico – tisto ta cevasto, obročasto… Fi 40 cm… v očeh naredi take fletne krogce 🙂
Ampak sem opazil, da ni vse v krogcih v očeh – tudi tako lepo mehko svetlobo daje, tako da sem jo spet po dolgem času potegnil izpod postelje, obrisal prah in… pišuka, modela nimam. Ja nič, mal pobrskam po Brininih policah in evo ga, nekoga, ki je pripravljen pozirat 🙂