Vse kar ni ravno popotovanje… bolj enodnevni izleti.
Čudovito soboto bi bil pa res greh preživeti za štirimi stenami – čeprav sem skoraj celo dopoldne prespal 🙂 – zato sva se odpravila na izlet v bližino Soče. Prvi cilj: slap Kozjak, ki že tisočletja buči v napol jamski dvorani v bližini Kobarida. Parkirava in kot tipična turista – najprej malica… jap, vožnja je kar dolga 🙂 Po okrepčilu pa šibanje naprej… Prečkanje travnika v tej vročini je bil pravi podvig, a takoj ko sva prispela do gozda je bilo precej bolje.
Praznični ponedeljek je vremenoslovcem (kot že nekajkrat v zadnjem času) povsem spremenil napoved 🙂 Vse je boljše kot dež… A kaj, ko potem celo dopoldne običajno gledam v nebo in razmišljam: “Al bo zdržalo al ne bo?” Se bo počasi treba navadit, da je kar treba na zrak – drugače gre pol dneva, preden se kam odpravim.
Tokratni “after kosilo” izlet na Tošč. Z avtom se zapeljemo kar na sv. Jedrt, kamor običajno gonim bicikel – pa je bilo enkrat za spremembo fino opazovat ostale kako se mučijo po dolini Hrastnice in naprej v klanec 🙂
Sicer je Mala planina del Velike planine – ampak ni to – to. Sicer je bil plan obisk Velike planine, a nama jo je zagodlo vreme… no, pa lepo po vrsti.
Itaq so vremenarji za nedeljo napovedovali sonček, sonček in še enkrat sonček. Pa sva šla… proti Kamniku in naprej… jah, naprej po napačni cesti,… obrneva in se zapeljeva po pravi cesti proti Veliki planini 🙂 Sledijo ovinki na Črnivec – moja se je že nekam kislo držala, pa za zice je grabila (pa sploh nisem hitro vozil skozi ovinke), ampak sem potem malček zmanjšal okrog ovinkov… In kmalu na izhodišču pri/na Kranjskem raku. Nataknem gojzarje – Brina je očitno mislila, da greva od doma peš, je bila že v gojzarjih 😛 in jo mahneva proti – cilju.
Slovenski kulturni praznik na 8. februarja je bil za izkoristiti – napovedano vreme sončno in toplo (pretoplo), tako da smo bili že v četrtek zmenjeni, da ob 6:30 štartamo iz Kranja – in tako je tudi bilo. Ob prej omenjeni uri me Walter pobere na parkingu v Kranju, v kombiju pa sta že sedela Davorin inu Polona. Ko se zbašem v notranjost pa šibamo še po Uršo in po (kot ponavadi) krajšem čakanju se le primaje iz bloka in se nam pridruži pri poti naprej. 🙂
Via Italija, mejni prehod Predel, pa spet nazaj v našo deželo pred mostom pa levo na Mangartsko cesto, en ovinek, pa drugi… Walter že bremza, da ne bi s seboj odnesli verigo, ki zapira cesto… Hm, odtod je pa daleč naprej za peš. Davorin že snema verigo, jo prepeljemo, ponovno namestimo in se odpravimo dalje. Dva ovinka višje parkiran že drugi avto, Walter šiba dalje – no ja, prav veliko dalje ne, saj nas kmalu ustavi led na cestišču.
Je bilo sobotno vreme za izkoristiti – glede na napovedi vremenoslovcev – čeprav sem jih potem v nedeljo zjutraj preklinjal, ker je skozi okno sijalo lepše sonce kot prejšnji dan 😀 Ker moja boljša polovica ob ideji za Viševnik ni bila ravno navdušena, jaz ob njeni za savno še manj, sva potem ubrala srednjo pot in se odločila za izlet Soriška Planina – Slatnik, kamor običajno hodiva na krajšo turno smuko, pa potem naprej na Možica in nazaj na Soriško planino. Povabila sva še sojamarko Polono inu (ne se smejat) v.d. taščo, tako da nas je bilo ravno prav za en avto, pa da še vedno ni prevelika gužva 🙂 Bolj ko smo se bližali Soriški, vedno več oblakov je prekrivalo nebo, a kaj hočemo – očito nismo izbrali pravega konca Slovenije, a vsaj nič ni padalo izpod oblakov.
Če že na vseh fotoblogih (večini) sedaj najdemo jesenske motive, bom paše sam pristavil svoj lonček 🙂
In glede na to, da sem prave barve zadnjih nekaj jeseni zgrešil za kakšen teden, sem imel tokrat malo bolj srečno izbiro. Z najdražjo sva se kar zapeljala iz megle proti Soriški planini in potem naprej skozi Zgronje Danje proti Torki… in potem nazaj. Musklfibra je bilo še od prejšnjega dne precej, tako da veliko pohodov stran od avta nisva izvajala 😀
Pa spet opozorilo – s HDR se še spoznavam, tako da možno da kje kaj pretiravam… so pa kritike dobrodošle!
Da malo prekinem objave iz Egipta (ne ni jih še konec :-)), tokratni fotopis iz napada na Razor – 2601m nadmorske višine. Zakaj napad? Hja, lansko leto smo ga dvakrat hoteli osvojiti a pras.. ni pustil… Nam je tokrat uspelo? Beri dalje 😀 Sicer pa stari zapisi na forumu našega Društva za raziskovanje podzemlja… Prvi poizkus… Drugi poizkus…
Ob 3:55 že čakam Walterja na avtobusni postaji in ko pride, se odpraviva naprej do Stražišča, kjer smo imeli “meeting point” – vsi prisotni – Marko, Andreja, Walter, Nace inu moja malenkost se nabašemo v Markovega Sorry-a (Kia Sorento) in v trdi temi pičimo proti Vršiču, kjer je bilo izhodišče… Se peljemo mimo jasne, pogledamo zunanjo temperaturo, ki kaže,… brrr, 1 stopinjo… In so začeli padati predlogi koliko bo temperatura na izhodišču – Vršiču. -1, -3, -5… Uf, vedno bolj mrzli predlogi 🙂 No, na vrhu se spokamo iz avta pri temperaturi 0°C (nihče ni uganil prave temperature)in pričnemo z oblačenjem in preobuvanjem. Nace je preventivno pojedel svojo banano, verjetno zato, da mu ne bi zmrznila 😀
Ker se letos z Brino še nisva namakal v morju, sva z veseljem sprejela povabilo bratranca, da se njemu in njegovi biljši polovici pridruživa na morju. V petek po službi sva se na hitro spakirala in jo odjadrala proti Istri. O tem da sva zalutala in namesto v Maredi pristala skoraj v Poreču pa kdaj drugič 🙂
Vreme je bilo fenomenalno v soboto… do okrog 17:00, potem tri urce sodni dan… sam sem to dogajanje kar prespal – do naslednjega jutra, ko sem bil spet pokonci in pri močeh 😀
Nedelja pa krasna, fajni oblački, tako da sva z Brino izkoristila, glede na to, da oba rada fotografirava, in se sprehodila ob obali proti Pineti v upanju na kakšen super sončni zahod… ki pa ga fotografi ne vidijo radi preveč – naj bi bil že preveč uporabljen motiv – a meni še vedno predstavlja izziv… kot vse!
Pa da se ne bom preveč na široko razpisal, bom raje prilimal fotke in vmes kaj pokomentiral…
No, ker skoraj vsak post začnem z vremensko napovedjo, pa naj bo tako še s tem 🙂
Napoved – cel vikend sončno! Jeeeej, se zbudiva v soboto zjutraj pa nekam kislo, megleno… Ampak ker sva se odločila, da obiščeva Vintgar, sva se vseeno skobacala v avto in na pot. Seveda gužva proti skoraj najlepšemu delu Gorenjske – dopusti se končujejo, ampak lahko bi bilo še slabše.
Bled, spet vse stoji, ampak midva zavijeva v smeri Pokljuka in Vintgar. Vreme se je izboljševalo, ko sva parkirala na parkirišču pred sotesko, pa je sonce že kar žgalo. V Vintgar sva prispela očitno ravno v rush-hour, kar nekaj avtobusov turistov se je spravljalo v sotesko, ampak tako ali tako je služba šele v ponedeljek, tako da sva imela dovolj časa 🙂
Vstopnina – presenetljivo – spet ne predraga, 4 €, kar ni pretirano, glede na to, da se kar precej denarja porabi za vzdrževanje soteske in lesenih brvi. Že takoj za kaso naju sprejme prijeten hlad (no, za Brino je bilo kakšno stopinjo premrzlo :-)). Pa še take lepe mistične meglice so se vlekle nad gladino reke Radovne.
Nedeljsko lepo vreme je bilo za izkoristiti, saj so bili prejšnji dnevi običajno dopoldne kolikor toliko lepi in sončni, popoldan pa so nad naše kraje obvezno zakrili težki oblaki in s seboj prinesli dež, veter in ponekod po Sloveniji še kaj bolj trdega.
Viharjenje možganov – kam gremo?! In pade ideja, da bi lahko šli v Zagreb v živalski vrt – po nekaterih besedah ogromen, veličasten, neponovljiv,… No, in smo se šli prepričat na lastne oči. Sedaj ko je dolenjski krak avtoceste dokončan, samo pritiskaš na plin in obračaš volan – ni slabo 🙂
Malo pred mejo Brina pogleduje naše osebne izkaznice in… “Simon, tebi pa poteče osebna”… trenutek tišine… “Ne, ti je že!” Hm,.. naj obrnem sredi avtoceste? Ne, itaq da ne. Pomolimo osebku na meji kar imamo pa da vidimo. Brina in Ajda pravita naj hlinim presenečenje, če kdo opazi da datumi niso več najbolj na tekočem. Čez Slovensko mejo brez problema, na Hrvaški strani nikogaršnje zemlje pa… Itaq je opazil, pove,… jaz pa od “presenečenja” izustim le “O, jebote!” Sprašuje, če imam potni list – valda nimam – reče naj kar obrnem… ok, kaj pa hočem. Pa le povpraša kam gremo, povem plane in vpraša še kdaj se vračamo. “Okrog osmih!” – in seveda je moral nekaj dodati in “ukazal”, da moram biti nazaj na meji do 19 ure, ali pa bo spisal prijavo. Ok, hvala in nasvidenje, pa smo se peljali naprej po lepi njihovi.
Zagreb… jaooo, nič označeno za živalski vrt. K sreči navigator Brina ogleduje po mapi in izpiskih po katerih ulicah se pride do ZOO-ja in kmalu ga zagledamo… Ok, sedaj vemo kje je, sedaj pa drugi problem parking. K sreči je nedelja in je modra cona “free of charge”, ampak kriza je, ko vidiš parking, pa ne moreš zapeljati nanj zaradi neštetih enosmernih ulic in prometa. Tako dva trije ne tako majhni krogi po hrvaški prestolnici – vedno zafrknil voznik (moja malenkost). No končno se sparkiramo med bloki in jo peš mahnemo proti vhodu.
