Tukaj bi moral biti naslov... Posts

31 januarja, 2012

Nedelja in mi spet namesto k maši… v jamo. Že drugič standardna ekipa – Bojan, Nace inu jaz – hm, šele sedaj sem se spomnil, da je to že druga akcija zapored, da šibamo direktno na cilj, brez jutranje kavice na poti??? Tole pa res ni nikamor podobno – no ja, kljub temu ni nikomur nič manjkalo čez dan 🙂

Zapeljali smo se do domačije pri Turku, sparkirali jeklenega konjička in v mrzlem vremenu pričeli z iskanjem vhoda. Bojana je GPS popolnoma obsedel in kar ni verjel, da vhoda v jamo tam pač ni, kjer mu je kazal GPS. No ja, potem smo se le raztepli vsaj v svoj breg in vohljali naokoli. Po cca. eni uri končno le najdem vhod, se derem in derem… predaleč sta. Hop nazaj do avta po mobitel in pokličem – Bojana ne, ker on telefona itaq ne uporablja – Nace se pa le javi, toliko da sporočim naj prideta po robo in šibnemo v jamo. Ravno prav je bilo mrzlo, da se nam je “prijetno” zanohtalo” pred spustom v jamo. Notri pa, uuuu, prijetno toplo 🙂

In ker Bojan svoje “delo” opravlja pri povratku, tudi jaz običajno ne utrujam s fotografiranjem na poti v jamo – ko enkrat obrnemo je pa druga pesem.

Slepi rov
22 januarja, 2012

Po dolgem času spet ena objava… bi spisal že kakšna dva dni prej, pa sem moral najprej dobro spihati, pomesti in posesati prah iz tega bloga 🙂 Pa ne, da se vmes ni veliko dogajalo – je, je, samo fotoaparata ni bilo vedno zraven, pa mogoče dogajanje ni bilo ravno zanimivo za blog… no, pa da ne dolgovezim (kot znam),… Spet smo bili po dolgem času v jami, čeprav sem jih poslušal, da kako smo čudni, vremenska napoved krasna, mi pa v temo, namesto da bi se podili po sončku. No ja, tudi kakšen deževen dan bo še izrabljen za jamarstvo – čeprav se je vedno lepo vrniti na površje v lepem vremenu.

V glavnem odpravili smo se v jamo Bele vode – ime je dobila po peneči vodi, ki bruha iz jame ob obilnih padavinah. -10°C je kazal termometer, ko smo tistih 10 minut sopihali navkreber, ampak potem le dosegli vhod pod steno, s katere so visele preteče ledene sveče.

Vhod
25 novembra, 2011

Z najdražjo sva v prejšnjem vikendu celo uspela pobegniti iz te sivine, ki se že predolgo vleče okrog vsakega vogala – megle. Kam pa drugam kot na Kosmati vrh, malo nižji bratec Ratitovca, bolj oblegane točke… Seveda, ko pa je tam koča in mrzlo pivo in/ali čaj 🙂 Pa danes niti ne bom dolgovezil, tako da nalagam samo malo fotk prijetnega sončnega popoldneva.

Pogled v meglo
7 oktobra, 2011

Spet premor med prispevki… Ni časa ne za fotkanje, ne za pisanje… Fotkam samo še potek gradbenih del 🙂 Ampak o tem mogoče kdaj drugič.

V soboto je Brina prevzela “nadzorne” obveznosti, sam pa sem se z Bojanom odpravil v Konasnico, kamor je odšel pobrati pasti za hrošče, ki jih je nastavil na eni prejšnjih akcij. Fotlc je bil pa itaq z menoj, tako da sem tokrat slikal bolj detajle, za kaj več bi potreboval (kot vedno) še kakšno pomoč pri poziranju in fleširanju 🙂

Bela bratca
4 septembra, 2011

Čudovito soboto bi bil pa res greh preživeti za štirimi stenami – čeprav sem skoraj celo dopoldne prespal 🙂 – zato sva se odpravila na izlet v bližino Soče. Prvi cilj: slap Kozjak, ki že tisočletja buči v napol jamski dvorani v bližini Kobarida. Parkirava in kot tipična turista – najprej malica… jap, vožnja je kar dolga 🙂 Po okrepčilu pa šibanje naprej… Prečkanje travnika v tej vročini je bil pravi podvig, a takoj ko sva prispela do gozda je bilo precej bolje.

Soča, naš biser
18 avgusta, 2011

V četrtek na jamarskem sestanku slišim besedo kanjoning – in že sem naju z Brino prijavil… itaq… no, potem izvem še, da gremo po soteski nad slapom Grmečico, ki sva ga obiskala kaki dve leti nazaj in naju je prevzel s svojo lepoto in čudovitim zelenim tolmunom. Tokrat pa kar iz vrha…

Zbor ob 7:30 v Kranju, kavica na novem OMV-ju pri Radovljici potem pa naprej mimo Bleda do vasi Nomenj, kjer se se zapeljemo pod železnico do parkinga, pustimo tam en avto, se spokamo v kombi in via Nemški Rovt, se tam okoli debelo uro fijakamo in iščemo začetek grape, soteske… Ko le vprašamo domačina kje se začne, nam lepo razloži, tako da hitro parkiramo, navlečemo nase neopren in jamarske kombinezone ter opremo… Da pa bo vse skupaj še bolj ziher še “zaselotejpamo” spodnje dele kombinezonov na čevlje 🙂

Kamuflažni selotejp 🙂
17 avgusta, 2011

Pa grem z mislimi in spomini spet malo nazaj na majsko potovanjce v Hainfeld… Takratni dan smo si vzeli bolj na “izi” in ni bilo kakšnega hudega pretegovanja udov razen odpiranje vrat avtomobila in sprehod do znamenitosti ali pač nekam 🙂 Po obilnem fruštku kot je to standard pri Vinkotu smo se najprej odpeljali do čuda imenovanega Teufelstisch ali prevedeno do hudičeve mize, ki stoji na vrhu grebena sredi prijetno hladnega in zelenega gozdička – baje zanimiva točka za plezanje in razgledovanje po okolici – a mi smo na bili na izi in nismo lezli gor – hm, kot da drugače bi 😀

Hudičeva miza
16 avgusta, 2011

Bon za zorbing sem dobil že skoraj pol leta nazaj za rojstni dan, a kaj ko prej ni bilo časa, da bi ga “pokurili”… Pa saj je avgusta lepo toplo in sončno, kakšen dan brez planov se pa tudi najde 🙂 Sobotno dopoldne je bilo torej namenjeno športu kjer zlezeš v plastično kuglo, se pripneš, potem pa te zavalijo navzdol po bregu – na kratko zorbingu 😀

Že zjutraj sem se odločil, da sam v kuglo ne grem, tako da so moje rojstnodnevno darilo izrabili drugi – pa se prav nič ne sekiram. Spustil pa se nisem zaradi “prekleto” občutljivega želodca – notri gre vse kar vidim, a če se potem vrti v katerikoli osi, gre potem še kaj več nazaj ven 🙂 No ja, pa pustimo to za drugič… Čez Soriško planino v Nemški rovt in potem naprej proti smučišču Kobla, kjer imajo v izteku progo za kotaljenje velikih žog z dvema človečkoma.

Takole pripeljejo žogice
30 julija, 2011

Skrajni čas, da nadaljujem z potopisom “izleta”, ki sva ga s Techko opravila že v začetku maja… ja, čas je zadnje čase najhujši sovražnik – ko je pa toliko za postoriti 🙂

Pri Vinkotu so fruštki vedno super. Na mizi se znajde vse kar si srce poželi, čeprav sva z najdražjo najraje posegala po bučkini marmeladi – če bi prej kdo omenil bučkino marmelado, bi mu verjetno rekel, da če je na glavo padel, tega pa jaz že ne bi jedel – a sem k jo k sreči probal in potem vedno papcal 🙂

Ko smo se podprli, smo se najprej odpeljali do gradu Ludvika – tam je svoje čase trenutke preživljal Ludvik prvi Bavarski – pa ga nismo nikjer srečali 🙂 Še najbolj zanimivo v notranjosti je originalen parket – obujejo te v ogromne copatke, da potem spotoma še malo “poglancaš” že tako lep in svetleč parket.

Schloss Villa Luddwigshöhe
15 julija, 2011

Bo že kar dva tedna nazaj, ko smo obiskali to brezno… a kaj ko ne najdem časa, da bi spisal… se je kar treba spravit k temu, preden pozabim kaj in kako je bilo 🙂

Društvo za raziskovanje jam Kranj je kot vsako leto organiziralo druženje slovenskih jamarjev ob Breznu pri Leški planini,… iz našega društva smo se takoj nabrali štirje mandeljci in zgodaj zjutraj odrinili proti Jelovici. Po adrenalinski vožnji z Nacetom smo bili pri (zame) odrešilnem parkingu, kjer smo se ob gretju na toplem sončku preoblekli in opremili za obisk jame. 5 minutk sprehoda do kampa – jap, najbolj zagnani so bili tu gori že večer prej. Večina je še spala, ko smo mi že rogovilili okrog šotorov. Vhodno brezno še ni bilo opremljeno, tako da smo posedli ob ognju in čakali, da se kaj premakne. Počasi so se nakapljali tudi ostali iz šotorov, a brez kavice ni šlo, tako da smo počakali še to, preden smo se spustili v najgloblje brezno na Jelovici.

Čakanje