Že kar nekaj časa razmišljam o motivih, fotoaparat sameva… hm, pa se mi končno odpre, da imam zanimiv motiv kar doma – nosečko 😀 In k sreči se je prepustila objektivu, tako da bo sedaj vsaj kaka slikica nosečke za v album – ja, v vseh teh osmih mesecih nimava še nobene fotke, tako da je bil res skrajni čas, preden naju kaj preseneti 🙂
Tukaj bi moral biti naslov... Posts
Nedeljska vremenska napoved je bila sicer malo slabša, ampak ker je obisk jame prejšnji dan “odpadel”, smo se odpravili v podzemlje pač v nedeljo. Na ferajnu zjutraj (ob 10h :)) nabiranje opreme potem pa z vmesnim postankom na kavici proti jami.
Od zadnjega obiska se ni nič spremenilo 🙂 Za Uroša pa je bil obisk srednjih delov prvi, tako da je bilo zanj vse novo – med ogledovanjem pa sem – normalno – težil s fotkanjem 😀
Sicer je bil v soboto planiran obisk jame… a smo ga zaradi “nepredvidenih” okoliščin odpovedali in dopoldne zapolnili vsak po svoje 🙂 No ja, dokler se Uroš ni oglasil na sok, hkrati je klical še Anže in vprašal, če skočimo na Lubnik… Ni bilo potrebno 2x reči in z Urošem sva bila že na poti proti Anžetu.
Deževna nedelja – idealno za podzemlje, sploh za jamo, do katere se pripelješ z avtomobilom skoraj do vhoda, kar pride prav ob dežju… No danes deževalo ni, ampak smo se vseeno preoblekli pod nadstreškom bližnje hišice. Vse izrabimo kar se nam pomudi 🙂
Pa niti ne bi zgubljal preveč besed, črk danes. Na kratko fajn, zabavno, jama pa kljub dežju še vedno zelo suha.
Kaj pa vem,… očitno sem magnet za slabo vreme, oziroma magnet, da se odločim za izlet ko je slabo vreme 🙂
Sobota zvečer ob pivcu pade ideja, da jo s Tomažem zjutraj mahneva na Zelenico in naprej – in sva šla. Okrog 8ih iz Ljubelja po travi, blatu inu snegu proti Zelenici. Že sredi poti postaja veter vedno bolj nadležen in kar ne pojenja 🙁
Jamarsko društvo Gorenja vas je organiziralo ledno plezanje v Todražu, na ledeni steni, ki jo pridno zalivajo in v teh za led prijaznih temperaturah se jim res splača… Nam pa tudi, ki smo se odzvali vabilu in se dobro zmigali v mrzlem dopoldnevu.
Nedelja in mi spet namesto k maši… v jamo. Že drugič standardna ekipa – Bojan, Nace inu jaz – hm, šele sedaj sem se spomnil, da je to že druga akcija zapored, da šibamo direktno na cilj, brez jutranje kavice na poti??? Tole pa res ni nikamor podobno – no ja, kljub temu ni nikomur nič manjkalo čez dan 🙂
Zapeljali smo se do domačije pri Turku, sparkirali jeklenega konjička in v mrzlem vremenu pričeli z iskanjem vhoda. Bojana je GPS popolnoma obsedel in kar ni verjel, da vhoda v jamo tam pač ni, kjer mu je kazal GPS. No ja, potem smo se le raztepli vsaj v svoj breg in vohljali naokoli. Po cca. eni uri končno le najdem vhod, se derem in derem… predaleč sta. Hop nazaj do avta po mobitel in pokličem – Bojana ne, ker on telefona itaq ne uporablja – Nace se pa le javi, toliko da sporočim naj prideta po robo in šibnemo v jamo. Ravno prav je bilo mrzlo, da se nam je “prijetno” zanohtalo” pred spustom v jamo. Notri pa, uuuu, prijetno toplo 🙂
In ker Bojan svoje “delo” opravlja pri povratku, tudi jaz običajno ne utrujam s fotografiranjem na poti v jamo – ko enkrat obrnemo je pa druga pesem.
Po dolgem času spet ena objava… bi spisal že kakšna dva dni prej, pa sem moral najprej dobro spihati, pomesti in posesati prah iz tega bloga 🙂 Pa ne, da se vmes ni veliko dogajalo – je, je, samo fotoaparata ni bilo vedno zraven, pa mogoče dogajanje ni bilo ravno zanimivo za blog… no, pa da ne dolgovezim (kot znam),… Spet smo bili po dolgem času v jami, čeprav sem jih poslušal, da kako smo čudni, vremenska napoved krasna, mi pa v temo, namesto da bi se podili po sončku. No ja, tudi kakšen deževen dan bo še izrabljen za jamarstvo – čeprav se je vedno lepo vrniti na površje v lepem vremenu.
V glavnem odpravili smo se v jamo Bele vode – ime je dobila po peneči vodi, ki bruha iz jame ob obilnih padavinah. -10°C je kazal termometer, ko smo tistih 10 minut sopihali navkreber, ampak potem le dosegli vhod pod steno, s katere so visele preteče ledene sveče.
Z najdražjo sva v prejšnjem vikendu celo uspela pobegniti iz te sivine, ki se že predolgo vleče okrog vsakega vogala – megle. Kam pa drugam kot na Kosmati vrh, malo nižji bratec Ratitovca, bolj oblegane točke… Seveda, ko pa je tam koča in mrzlo pivo in/ali čaj 🙂 Pa danes niti ne bom dolgovezil, tako da nalagam samo malo fotk prijetnega sončnega popoldneva.
