Čudovito soboto bi bil pa res greh preživeti za štirimi stenami – čeprav sem skoraj celo dopoldne prespal 🙂 – zato sva se odpravila na izlet v bližino Soče. Prvi cilj: slap Kozjak, ki že tisočletja buči v napol jamski dvorani v bližini Kobarida. Parkirava in kot tipična turista – najprej malica… jap, vožnja je kar dolga 🙂 Po okrepčilu pa šibanje naprej… Prečkanje travnika v tej vročini je bil pravi podvig, a takoj ko sva prispela do gozda je bilo precej bolje.
V četrtek na jamarskem sestanku slišim besedo kanjoning – in že sem naju z Brino prijavil… itaq… no, potem izvem še, da gremo po soteski nad slapom Grmečico, ki sva ga obiskala kaki dve leti nazaj in naju je prevzel s svojo lepoto in čudovitim zelenim tolmunom. Tokrat pa kar iz vrha…
Zbor ob 7:30 v Kranju, kavica na novem OMV-ju pri Radovljici potem pa naprej mimo Bleda do vasi Nomenj, kjer se se zapeljemo pod železnico do parkinga, pustimo tam en avto, se spokamo v kombi in via Nemški Rovt, se tam okoli debelo uro fijakamo in iščemo začetek grape, soteske… Ko le vprašamo domačina kje se začne, nam lepo razloži, tako da hitro parkiramo, navlečemo nase neopren in jamarske kombinezone ter opremo… Da pa bo vse skupaj še bolj ziher še “zaselotejpamo” spodnje dele kombinezonov na čevlje 🙂
Pa grem z mislimi in spomini spet malo nazaj na majsko potovanjce v Hainfeld… Takratni dan smo si vzeli bolj na “izi” in ni bilo kakšnega hudega pretegovanja udov razen odpiranje vrat avtomobila in sprehod do znamenitosti ali pač nekam 🙂 Po obilnem fruštku kot je to standard pri Vinkotu smo se najprej odpeljali do čuda imenovanega Teufelstisch ali prevedeno do hudičeve mize, ki stoji na vrhu grebena sredi prijetno hladnega in zelenega gozdička – baje zanimiva točka za plezanje in razgledovanje po okolici – a mi smo na bili na izi in nismo lezli gor – hm, kot da drugače bi 😀
Bon za zorbing sem dobil že skoraj pol leta nazaj za rojstni dan, a kaj ko prej ni bilo časa, da bi ga “pokurili”… Pa saj je avgusta lepo toplo in sončno, kakšen dan brez planov se pa tudi najde 🙂 Sobotno dopoldne je bilo torej namenjeno športu kjer zlezeš v plastično kuglo, se pripneš, potem pa te zavalijo navzdol po bregu – na kratko zorbingu 😀
Že zjutraj sem se odločil, da sam v kuglo ne grem, tako da so moje rojstnodnevno darilo izrabili drugi – pa se prav nič ne sekiram. Spustil pa se nisem zaradi “prekleto” občutljivega želodca – notri gre vse kar vidim, a če se potem vrti v katerikoli osi, gre potem še kaj več nazaj ven 🙂 No ja, pa pustimo to za drugič… Čez Soriško planino v Nemški rovt in potem naprej proti smučišču Kobla, kjer imajo v izteku progo za kotaljenje velikih žog z dvema človečkoma.
Skrajni čas, da nadaljujem z potopisom “izleta”, ki sva ga s Techko opravila že v začetku maja… ja, čas je zadnje čase najhujši sovražnik – ko je pa toliko za postoriti 🙂
Pri Vinkotu so fruštki vedno super. Na mizi se znajde vse kar si srce poželi, čeprav sva z najdražjo najraje posegala po bučkini marmeladi – če bi prej kdo omenil bučkino marmelado, bi mu verjetno rekel, da če je na glavo padel, tega pa jaz že ne bi jedel – a sem k jo k sreči probal in potem vedno papcal 🙂
Ko smo se podprli, smo se najprej odpeljali do gradu Ludvika – tam je svoje čase trenutke preživljal Ludvik prvi Bavarski – pa ga nismo nikjer srečali 🙂 Še najbolj zanimivo v notranjosti je originalen parket – obujejo te v ogromne copatke, da potem spotoma še malo “poglancaš” že tako lep in svetleč parket.
Bo že kar dva tedna nazaj, ko smo obiskali to brezno… a kaj ko ne najdem časa, da bi spisal… se je kar treba spravit k temu, preden pozabim kaj in kako je bilo 🙂
Društvo za raziskovanje jam Kranj je kot vsako leto organiziralo druženje slovenskih jamarjev ob Breznu pri Leški planini,… iz našega društva smo se takoj nabrali štirje mandeljci in zgodaj zjutraj odrinili proti Jelovici. Po adrenalinski vožnji z Nacetom smo bili pri (zame) odrešilnem parkingu, kjer smo se ob gretju na toplem sončku preoblekli in opremili za obisk jame. 5 minutk sprehoda do kampa – jap, najbolj zagnani so bili tu gori že večer prej. Večina je še spala, ko smo mi že rogovilili okrog šotorov. Vhodno brezno še ni bilo opremljeno, tako da smo posedli ob ognju in čakali, da se kaj premakne. Počasi so se nakapljali tudi ostali iz šotorov, a brez kavice ni šlo, tako da smo počakali še to, preden smo se spustili v najgloblje brezno na Jelovici.
Z najdražjo sva se včeraj proti večeru odpravila na Kosmati vrh, soseda bližnjega bolj obleganega Ratitovca. Plan – slikat sončni zahod. Po sopihanju navkreber in prošnjam vse svetnikom, da ne zamudim… stojim na vrhu in gledam temne oblake, ki so se vili okrog našega očaka – Triglava – in ravno tja zadaj je moralo sonce tokrat zaiti?!? Sem pa zato preizkusil fotkanje za HDR – 3 fotke za eno – jah, kje je logika? 🙂 No ja, nekaj fotk je uspelo, mogoče malo preveč barvno nasičene, tako da sladkorni bolniki in ljubitelji č/b fotk kar mimo tega zapisa 🙂
Po okrog 15-ih letih je spet prišel čas, da obiščemo Ledeno jamo na Lavtah – takrat sem si sam (ker še nisem obvladoval jamarske tehnike) ogledal samo prvo vhodno dvorano, ostali čas, ko so drugi raziskovali pa sem (don’t ask me why) plezal po drevesih v bližini vhoda – verjetno me je bilo strah medvedov (takrat pač nisem vedel da oni tudi plezajo) 😀
Parkiramo pod planino Pečana in se s težkimi nahrbtniki odpravimo – zopet – navzgor. Čez planino in proti Ratitovcu. Brina je med kravami nekaj cvikala in skozi stisnjene zobe pravila: “Počakajte me.” Sem se takoj spomnil nekaj let nazaj, ko sem bil neprostovoljno sam v družbi psov, ma kaj psov, so bili veliki kot biki, oči rdeče… pustimo to… no, takrat me ni nihče čakal!
Takoj po prvomajskih praznikih sem “moral” vzeti dopust (najdražja ukazala :)), napokala sva se v avto in potem gas proti Nemčiji… Vmes je celo slabo uro ona vozila, tako da sem lahko “malo” počil 🙂 Kilometre sva kar pridno puščala za seboj… in iz avtoceste zavila na magistralo, pa sva prišla v eno vasico, kjer sem že misli, da se tod avtomobili ne vozijo, ko je bilo vse tako lepo tlakovano, pa čisto – kot iz škatlice. No, kasneje sva izvedela, da so te vasice okrog vse poštimane kot se šika… V glavnem pa so tukaj sami vinarji, saj je ta del Nemčije “zehr” vinoroden 😀 Aja… dospela sva v Hainfeld k Vinkotu in njegovi familiji (Claudia, Gregor, Urška inu najmlajši Janez).
