Tukaj bi moral biti naslov... Posts

13 februarja, 2011

Slovenski kulturni praznik na 8. februarja je bil za izkoristiti – napovedano vreme sončno in toplo (pretoplo), tako da smo bili že v četrtek zmenjeni, da ob 6:30 štartamo iz Kranja – in tako je tudi bilo. Ob prej omenjeni uri me Walter pobere na parkingu v Kranju, v kombiju pa sta že sedela Davorin inu Polona. Ko se zbašem v notranjost pa šibamo še po Uršo in po (kot ponavadi) krajšem čakanju se le primaje iz bloka in se nam pridruži pri poti naprej. 🙂

Via Italija, mejni prehod Predel, pa spet nazaj v našo deželo pred mostom pa levo na Mangartsko cesto, en ovinek, pa drugi… Walter že bremza, da ne bi s seboj odnesli verigo, ki zapira cesto… Hm, odtod je pa daleč naprej za peš. Davorin že snema verigo, jo prepeljemo, ponovno namestimo in se odpravimo dalje. Dva ovinka višje parkiran že drugi avto, Walter šiba dalje – no ja, prav veliko dalje ne, saj nas kmalu ustavi led na cestišču.

Natikanje verig
12 februarja, 2011

No, če je Egiptovski predsednik Mubarak končno odstopil, si lahko tudi sam vzamem čas in nadaljujem s potopisom – fotopisom lanskega potepanja po Egiptu 🙂 Zbudila sva se v prekrasno a že vroče jutro v Luxorju in odšla v jedilnico – sicer nisva vedela, ali nama pripada fruštek ob najemu sobe, a sva se vseeno kar prištulila notri, si naložila krožnike s tisto bore malo izbire – krompir še od včeraj, zelenjave sploh ni bilo, brozga, ki naj bi bila nadomestek kave pa je bolj stežka stekla po grlu 😀

No in ko nama pri izhodu ni nič težil, potem sva verjetno imela nočitev z zajtrkom 🙂 Potem pa na streho do bazenčka, kjer sva se že v jutranjih urah osvežila in potem sva še malo spremljala dogajanje spodaj na ulici, tokrat iz malo višje perspektive. Ogovarjanje turistov na vsakem koraku, zanimivo polivanje ulic da se ne praši, lokalni promet – kar je vedno zanimivo 🙂 in pa seveda razgled.

"Carriage, carriage.." se derejo in vozijo ob tebi
30 januarja, 2011

Prav res letos še ni bilo zapisa ne tem blogu… Ampak včasih radi rečemo, da je bilo zatišje pred nevihto 🙂 Čs pač ni dopuščal pisanja, verjetno sem tudi sam kriv da je tako – organiziranje časa pač nikoli ni bila moja dobra stran 😀
No, pa da se umaknem od opravičevanja k temi posta… Z Walterjem sva se dobila ob 7:00 na parkingu pred “najboljšim sosedom” v Škofji Loki, kjer sem se presedel v njegov avto in sva šibala naprej – Bled, Bohinj proti najinemu izhodišču pod planino Blato. Hm, adrenalinska vožnja po zasneženi vijugasti cesti, poskakovanje avtomobila izven kolesnic… Potem pa – bzzzzzzz, bzzzzzz,… avto obstane. Midva seveda takoj ven, natakneva verige in bzzzz, bzzzz, nikamor… Tisto verigo katero sem namestil jaz sname in se ovije zadaj za gumo, da jo komaj snameva in ponovno namestiva. Potem sva le speljala in nadaljevala dva, tri ovinke naprej, kjer sva – nasedla 🙁 Leva prednja guma v zraku – zabaševa spodaj nekaj kamenja in vej, pa se ne premakne. Walter potem z dvigalko dvigne avto, da sva lahko nametala kamenje direktno pod gumo, spustiva avto, Walter spelje, jaz zadaj porivam – in uspelo nama je in dva ovinka naprej le parkirava 🙂 Namestiva smučke in jo mahneva naprej. Pred planino Blato pa levo v breg proti Planini pri Jezeru.

Proti Planini pri Jezeru
30 decembra, 2010

Vremenska napoved za sredo je bila preveč obetavna, da bi “gnil” doma, zato sva se s Petrom že v torek zmenila, da jo s smučkami mahneva na tisti “naš” Kosmati vrh, ki se bohoti v višino zraven Ratitovca. Ob osmih sem ga pobral doma, potem pa proti Prtovču in še malo naprej do lovske koče, kjer parkiram – stopim ven in začuda – ne zebe! Sicer temperature nisem preverjal, ampak je bilo definitivno topleje kot v dolini – 9°C. Hitro natakneva smučke in že šibava po poti navzgor. Sicer se je okrog naju motala meglica, tako da kakšnega super razgleda ni bilo, a sva že na poti proti izhodišču opazovala, da se megla zadržuje nekje na polovici hriba, tako da sva na vrhu pričakovala sonček in naju megla spodaj niti ni motila 🙂

Pogled proti Lubniku skozi meglico

23 decembra, 2010

… pa sem spet zapravljal na medmrežju. Najdražja vedno takoj ve, kdaj sem naredil “transfer” denarja v eno tujo državo (kaj hočemo, je drugje precej ceneje), baje da imam lesk v očeh, da bom spet imel nekaj novega – a ta lesk potem hitro zamenja težko pričakovanje 🙂

No, da ne bom palamudil kot vedno – končno sem naročil in dobil makro obročke (jap, že kar nekaj časa sem jih ogledoval), tako da so bile večerne ure potem namenjene zame igranju – Brina pa je morala operirati s flešem – no, saj za 5 minut sem ji odstopil igračko – več pa ne 😀

Solni cvet inu 50 centov
22 decembra, 2010

ponoči, pa še iz drugačne perspektive 🙂

Zvečer telefon – kliče sojamar, da postavlja jaslice v cerkvi Sv. Jakoba v Škofji Loki in da bi se lahko povzpel na vrh in poslikal Loko iz druge perspektive. Mnja, itaq sem takoj za stvar, napakiram foto opremo in proti mestu.

Vstopim v cerkev, 4-je mladeniči se matrajo z jaslicami, jaz pa z Anžetom šibnem navzgor. Po klavstrofobično ozkih zavitih stopnicah… Se je marsikje zataknil nahrbtnik, tako ozko je bilo 🙂 Po koncu stopnic, pa na naslednje, lesene, pa na še ene… Pišuka, človek bi se tukaj prav lahko izgubil 😀

Na koncu pri zvonovih pa Anže pokaže na luknjo v stropu – “Evo, tja gor zlezi!” Hm, si ja nor? Ampak potem od nekje privleče lestev, jo nasloniva – nahrbtnik mi poda on, saj z njim nisem mogel skozi luknjo – in že sva bila na vrhu. Odmakneva mreže iz lin, ugasnem novoletno okrasje (da ni motilo s svetlobo) in pričnem s fotkanjem. Medtem se je Anže vrnil navzdol pomagat pri jaslicah. Mrzlo je bilo gor, pa temno… Ampak sem zdržal 🙂 Fotke pa tako – tako… Je že res, da sem vedno manjkrat zadovoljen z fotkami, pa ne vem ali vedno slabše slikam, ali sem vedno bolj zahteven?! Dejstvo je, da bo treba še enkrat ponoviti – malček bolj zgodaj, da se bo videlo še kaj neba in mogoče več detajlov v sencah.

Pogled proti SV
9 decembra, 2010

Kje sem ostal?! Blegoš, jama… ne, letošnjega dopusta še nisem spisal do konca… Egipt – doživetje brez primere. Zadnji dan v puščavi in pot proti Luxorju. Glede na to, da smo prejšnje dni z avtomobilom naredili cca. 300km na dan, je bila tista pot do Luxorja cca. 200 km luksuzno kratka 🙂

Sipine na cesti - nič neobičajnega
6 decembra, 2010

V kakšni dilemi je lahko človek pred jutrom ko naj bi nosil Miklavž… grem spat, da bo hitreje jutro in bodo pred mano dobrote tega strica… ali pisat blog, pa bom še toliko dlje razmišljal o tem s čim se bom zjutraj sladkal?!? Ampak pustimo to temo za kdaj drugič – naslov napoveduje in obeta drugo temo 😀

Slovenijo je pobelilo podolgem in počez, no samo Primorcem ga ni vrglo – ma oni niti ne vedo kaj bi z njim 🙂 Turne smučke so stale v kotu od konca lanske sezone in žalostno pogledovale, kdaj jih bom spet vzel v roke oziroma na noge. Cel teden sem spremljal vreme oziroma vikend napoved – pa smo jo dočakali – Nedelja lepa in mrzla. Jupiiii. V četrtek pri jamarjih omenim plan, zainteresirana je bila še Urša in pa Techka, ki je tudi že opisala današnji izlet. No ampak v soboto popoldne sta se “prijavila” še Nace inu Tomaž – tako da je bila druščina kar pestra. Zjutraj smo vsak po svoje “vdirali” v avtomobile, ker je bilo vse pomrznjeno. Vlekel sem vrata kolikor sem mogel in ko se je končno nekaj vdalo sem najprej preveril, da nimam v rokah samo kljuke in se ne bi prehitro veselil 🙂 OMV v Škofji Loki zbor (kot skoraj vedno) in potem naprej via izhodišče – Farji potok. Parkiranje – problem kot v Ljubljani (ampak redarjev tukaj ni :-)), tako da smo že nekam potisnili naša avtomobila, se v mrzlem jutru opremili in zasopihali navkreber.

Belina

29 novembra, 2010

Sicer jamarski zapis, a tokrat enkrat za spremembo se je dogajalo na površju 🙂
Vremenska napoved za soboto je bila kar prijetna, glede na prejšnje in napovedi za prihodnje dni, zato je bila vaja reševanja iz žičnic potrjena – organizator SCT Stari vrh, udeleženci pa Društvo za raziskovanje podzemlja Škofja Loka, Društvo za raziskovanje jam Kranj, Jamarsko društvo Carnium Kranj in pa prostovoljni gasilci ter Gorska reševalna služba. Zbor na spodnji postaji žičnice, kjer so nam dodelili “stebre” kjer rešujemo jamarji. In k sreči smo bili nekje na sredini smučišča, kamor smo se še lahko zapeljali z jeklenim konjičkom… se opremili in se zapodili po snegu do tistih, ki so ostali na sedežnici.

Ko smo dospeli do stebra, ki nam je bil dodeljen, smo se spodaj še na hitro pomenili in potem je prvi že plezal proti vrhu stebra.

Pomenek pred "reševanjem"
28 novembra, 2010

No,… v resnici že drugi, ampak kaj, ko je v petek samo malo “posvinjalo” po cestah, pločnikih, travnikih,… tam kjer sneg pač doseže 🙂

Danes pa sem nekaj časa samo opazoval sneženje skozi okno, pa sem le prepričal boljšo polovico, da me je kljub prehladu “spustila” ven, da sva se sprehodila po Kapucinskem mostu v Škofji Loki… meni osebno v Loki najbolj fotogeničen motiv – kip svetega Janeza Nepomuka, ki pa mi ga v snegu še ni uspelo ujeti…

Sv. Janez Nepomuk