Ura 2:00 zjutraj, budilka na mobilcu neusmiljeno cvili… Brina seveda vstane pred mano, kot vedno. Spakirano imava skoraj že vse, tako da se kaj hitro odpraviva proti recepciji, kjer dava ključ sobe v hrambo, stopiva pred hotel… Brina je že dan prej samo razmišljala ali bova ob tako zgodnji uri dobila taxi do avtobusne postaje… Sam sem bil prepričan, da je tole turistično mestece 24 ur na dan polno taksistov… in k sreči sem imel prav. Zbarantava se za ceno do postaje, nabaševa nahrbtnike v prtljažnik in že smo na poti. Postaja je locirana v novejšem delu mesta, polno plakatov, lučk, hotelov in raznih stojnic in trgovinic, ki so pripravljene na turiste in njihove denarnice. Usedeva se v čakalnico, ki ni bila ne nabito polna, ne prazna. Cca. 15 minut kasneje se nekaj dogaja, a nimava pojma kaj, ko se le prodajalec kart obrne k nama in pravi “Kairo?” Midva samo pokimava in slediva ostalim. Peš gremo za postajo na usrano makadamsko – preščeno parkirišče in pokopališče – zakaj pokopališče? Tu stojijo avtobusi ki so še vedno v uporabi, prav tako pa tudi tisti odsluženi, ki verjetno kdaj pridejo prav za kakšne rezervne dele. Pred vstopom na avtobus “kontrolor” skrbno pregleda karte, naredi nekaj krac in že sediva. Turistov ni, samo domačini. Sedeži kar udobni, klima dela na vso moč in tako se odpravimo. Vmes nekaj pogledovanja skozi okno, ko pa smo prišli v puščavo, ni bilo kaj videti v tisti temi… pa sva oba malo zadremala. Vmes šelestenje vrečk… Vidiva, da nekdo nosi in razdeljuje neke plastične škatle, pa sva mislila, da so verjetno kakšna skupina in imajo malico ali kaj podobnega. A glej ga zlomka, najina karta je vključevala tudi malico… Voda, sok, neke slane žemljice in sladico. Prijetno presenečenje, ki sva ga potem skozi po malem praznila. Sam sem spal po kakšno urico in potem malce pavze od odmaranja in tako dalje… Okrog 5:40 gledam skozi okno in opazujem… sem mislil, da vidim puščavo, ki se sveti v soju luninih žarkov in v to sem bil prepričan, ko se zbudi Brina, pogleda ven in pravi “Lej, morje!” Pogledam še enkrat in sedaj, ja, ga pa tudi jaz vidim. Kako je človek lahko prepričan v nekaj kar vidi – pa čeprav to ni to 🙂