Po dooolgih dveh mesecih jamarskega premora, smo v četrtek dobili povabilo Jokla, če gremo pogledat…
Oznaka: Canon 6d
Končno spet v jami… plan je bil sicer drugačen, a ker smo imeli težave pri pridobivanju ključa za jamo, smo se odpravili v fletno kratko jamo v bližini planirane 🙂 Tokrat je bil za šoferja Anže – ker pa vinjeta ni poceni smo se odpravili kar po stari cesti z vmesnimi postanki, potico, kavico,… smo se koooončno pripeljali v bližino jame – tam pa – ja, še malo potice, klobasa in kruh. Pomladno vreme je bilo tisto, ki nam je omogočalo, da smo počasi, ampak res počasi pojedli, se opremili in odpravili proti jami.
Our original plan was to visit a cave, which is locked, but we had some troubles getting the key and since we were all looking forward being underground again we decided to visit short but beautiful cave nearby. After a long drive with multiple “pit stops” we finally arrived to standard coffee point where we usually start our caving day (when we are in that area :)).
Kdaj bo, kdaj bo kaj napisanega me že sprašujejo… No, kapljica čez rob, da sem se lotil pisanja ša je bilo vprašanje, če sem pozabil geslo od bloga 🙂
No ja, je že več kot 14 dni od obiska jame, pa kar ni bilo časa in volje spraviti skupaj malo teksta in izbrati fotke (vse pač niso nikoli dobre :)). V jami sem bil s pisano druščino sicer že v začetku leta (brez fotoaparata), potem pa je bilo treba seveda ponoviti (verjetno ne zadnjič). Po pripovedovanju kako je jama oh in sploh, so se le javili še trije mandeljci, vsi skupaj smo se (nekako) nabasali v Getza in odbrzeli proti Kozini – tam na obvezen kafe in ker je bil na TV še prenos skokov, smo seveda morali pogledati kako je Pero Mišica osvojil zlato kolajno. Potem pa le počasi proti ključarju za jame v tistem koncu. Spomnil se nas sicer ni od prejšnjih obiskov, ima verjetno precej odjemalcev ključev za jame 🙂
I was constantly being asked when I will write something again… And I got used to it, until someone asked if I lost my blog password 🙂
Quite some time has passed since this visit, but I just couldn’t force myself to write something and select photos for publishing. I was on “preview” visit in this cave at the very beginning of this year. After some explaining about this cave at our weekly meeting, I got three more “volunteers” to visit this cave. We did manage to get all of our equipment in my small car and drove towards – coffee. 🙂
Današnja deževna nedelja je bila kot nalašč za… jame 😀
Že nekaj let govorimo, da bo potreben obisk Kevderca med ali po deževju, da si ogledamo situacijo v jami sami… Bo že skoraj 10 let, ko smo v jami naleteli na jezera polne vode – potem pa nič več, niti po obilnem deževju ne.
Pa sva šla z Anžetom pogledati kakšno je stanje danes, med deževjem. Sicer sva jih poslušala, da bo verjetno potrebno nekaj časa, da deževje priteče v jamo in napolni jezerca, ampak sva vseeno šla potešit radovednost in bila prijetno presenečena.
Že ob preoblačenju v manjši Lubniški jami sva slišala teči vodo v notranjosti – in je res bil mini slapek – še nikdar viden 🙂 V notranjosti Kevderca pa noro… voda je tekla iz vsepovsod, jezera pa polna do roba.
This rainy Sunday was really meant for… caves. 😀
We’ve been talking about visiting Kevderc in between or right after (heavy) rain, to see situation inside. It’s now almost 10 years from our visit, where we saw small lakes full of water – and then nothing till…
We went inside with caving colleague while it was raining – we had some suggestions that we should wait for a day for water to reach the cave… but we were just too curious – and it was worth it.
Water flowing, dripping from everywhere, lakes mentioned before were all full – amazing view.
Presidente Nace je že nekaj časa naviral za eno belokranjsko jamo… in končno podal datum! Dan prej, ležim doma, boleče grlo, kašljati si nisem upal – je preveč peklo… Hm, ampak odpovedal še ne bom! Dve tabletki, malo čaja in spat. Zjutraj pa… bolje 🙂 Čeprav me je moja še vedno prepričevala, da zgledam slabše kot dan prej – kdo pa še zjutraj dobro zgleda?! 😀
Kar zgodaj je določil uro… ampak do cilja je daleč. No, čakali smo še Uršo, ki se je vozila kdovekje – šesamaneve – zaradi zapore ceste, da ne bo kdo mislil, da ne pozna poti od doma do Škofje Loke. Se nabašemo v avto in Nace kot običajno reli style. Je kar malo odleglo, ko smo parkirali pri trgovini v Črnomlju, kjer smo bili zmenjeni z vodičema iz JKŽ. Zraven pa… wooohooo, kadilcem prijazen lokal (ali nekadilcem neprijazen… kakor se vzame). Vse skupaj zaprto… na vsaki steni eno odprto okno in pepelniki na mizah – sem kar malo v strahu vlekel tisto rakovo palčko, če slučajno pa le ni OK. Pa po kofetu spet malo reli style do – parkinga.
Early bird catches the worm – they say, and Nace took that for granted. We would depart on time… but we were waiting for a member getting lost on road. Well that is what happens if the road is closed… 🙂
But still, we were on meeting point just in time – Nace was driving like crazy 🙂 Cup of coffee for us coffee addicts.
