Jamska fotografija in jamarske akcije
Deževna nedelja – idealno za podzemlje, sploh za jamo, do katere se pripelješ z avtomobilom skoraj do vhoda, kar pride prav ob dežju… No danes deževalo ni, ampak smo se vseeno preoblekli pod nadstreškom bližnje hišice. Vse izrabimo kar se nam pomudi 🙂
Pa niti ne bi zgubljal preveč besed, črk danes. Na kratko fajn, zabavno, jama pa kljub dežju še vedno zelo suha.
Nedelja in mi spet namesto k maši… v jamo. Že drugič standardna ekipa – Bojan, Nace inu jaz – hm, šele sedaj sem se spomnil, da je to že druga akcija zapored, da šibamo direktno na cilj, brez jutranje kavice na poti??? Tole pa res ni nikamor podobno – no ja, kljub temu ni nikomur nič manjkalo čez dan 🙂
Zapeljali smo se do domačije pri Turku, sparkirali jeklenega konjička in v mrzlem vremenu pričeli z iskanjem vhoda. Bojana je GPS popolnoma obsedel in kar ni verjel, da vhoda v jamo tam pač ni, kjer mu je kazal GPS. No ja, potem smo se le raztepli vsaj v svoj breg in vohljali naokoli. Po cca. eni uri končno le najdem vhod, se derem in derem… predaleč sta. Hop nazaj do avta po mobitel in pokličem – Bojana ne, ker on telefona itaq ne uporablja – Nace se pa le javi, toliko da sporočim naj prideta po robo in šibnemo v jamo. Ravno prav je bilo mrzlo, da se nam je “prijetno” zanohtalo” pred spustom v jamo. Notri pa, uuuu, prijetno toplo 🙂
In ker Bojan svoje “delo” opravlja pri povratku, tudi jaz običajno ne utrujam s fotografiranjem na poti v jamo – ko enkrat obrnemo je pa druga pesem.
Po dolgem času spet ena objava… bi spisal že kakšna dva dni prej, pa sem moral najprej dobro spihati, pomesti in posesati prah iz tega bloga 🙂 Pa ne, da se vmes ni veliko dogajalo – je, je, samo fotoaparata ni bilo vedno zraven, pa mogoče dogajanje ni bilo ravno zanimivo za blog… no, pa da ne dolgovezim (kot znam),… Spet smo bili po dolgem času v jami, čeprav sem jih poslušal, da kako smo čudni, vremenska napoved krasna, mi pa v temo, namesto da bi se podili po sončku. No ja, tudi kakšen deževen dan bo še izrabljen za jamarstvo – čeprav se je vedno lepo vrniti na površje v lepem vremenu.
V glavnem odpravili smo se v jamo Bele vode – ime je dobila po peneči vodi, ki bruha iz jame ob obilnih padavinah. -10°C je kazal termometer, ko smo tistih 10 minut sopihali navkreber, ampak potem le dosegli vhod pod steno, s katere so visele preteče ledene sveče.
Spet premor med prispevki… Ni časa ne za fotkanje, ne za pisanje… Fotkam samo še potek gradbenih del 🙂 Ampak o tem mogoče kdaj drugič.
V soboto je Brina prevzela “nadzorne” obveznosti, sam pa sem se z Bojanom odpravil v Konasnico, kamor je odšel pobrati pasti za hrošče, ki jih je nastavil na eni prejšnjih akcij. Fotlc je bil pa itaq z menoj, tako da sem tokrat slikal bolj detajle, za kaj več bi potreboval (kot vedno) še kakšno pomoč pri poziranju in fleširanju 🙂
Bo že kar dva tedna nazaj, ko smo obiskali to brezno… a kaj ko ne najdem časa, da bi spisal… se je kar treba spravit k temu, preden pozabim kaj in kako je bilo 🙂
Društvo za raziskovanje jam Kranj je kot vsako leto organiziralo druženje slovenskih jamarjev ob Breznu pri Leški planini,… iz našega društva smo se takoj nabrali štirje mandeljci in zgodaj zjutraj odrinili proti Jelovici. Po adrenalinski vožnji z Nacetom smo bili pri (zame) odrešilnem parkingu, kjer smo se ob gretju na toplem sončku preoblekli in opremili za obisk jame. 5 minutk sprehoda do kampa – jap, najbolj zagnani so bili tu gori že večer prej. Večina je še spala, ko smo mi že rogovilili okrog šotorov. Vhodno brezno še ni bilo opremljeno, tako da smo posedli ob ognju in čakali, da se kaj premakne. Počasi so se nakapljali tudi ostali iz šotorov, a brez kavice ni šlo, tako da smo počakali še to, preden smo se spustili v najgloblje brezno na Jelovici.
Po okrog 15-ih letih je spet prišel čas, da obiščemo Ledeno jamo na Lavtah – takrat sem si sam (ker še nisem obvladoval jamarske tehnike) ogledal samo prvo vhodno dvorano, ostali čas, ko so drugi raziskovali pa sem (don’t ask me why) plezal po drevesih v bližini vhoda – verjetno me je bilo strah medvedov (takrat pač nisem vedel da oni tudi plezajo) 😀
Parkiramo pod planino Pečana in se s težkimi nahrbtniki odpravimo – zopet – navzgor. Čez planino in proti Ratitovcu. Brina je med kravami nekaj cvikala in skozi stisnjene zobe pravila: “Počakajte me.” Sem se takoj spomnil nekaj let nazaj, ko sem bil neprostovoljno sam v družbi psov, ma kaj psov, so bili veliki kot biki, oči rdeče… pustimo to… no, takrat me ni nihče čakal!
… ali nadaljevanje akcije iz prejšnjega zapisa. 14 dni kasneje smo se spet zbrali – tokrat samo trije, a elana vseeno ni manjkalo. Nabašemo se v avto in via Selška dolina do prvega pot-stopa – kave. No ja, v tej trojki sem bil edini kofeinski zasvojenec, kajti Brina in Tomaž sta tam cuzala kakav. Itaq je važna pavza po dolgi (10 minut) vožnji in pa nekakšna navada, da direktno na akcijo se pač ne gre – tako kot se tudi iz akcije ne gre direktno domov, ampak šele po primernem zaključku. Po zaužitju že prej naštetega in zanimivih debatah pa naprej čez Prtovč do našega “parkinga”, kjer se cesta za naš avto konča,…
Sicer sem imel željo rinit v hribe… a me je boljša polovička “prepričala”, da imam previsoke cilje oziroma prezahtevne zanjo 🙂
No ja, vedno se kaj pametnega najde za preživljanje takih lepih nedelj kot je bila današnja… Ob osmih in the morning smo se zbrali 4-je iz našega društva in se odpravili na Jelovico na pregledovanje terena – seveda z obveznim vmesnim postankom na kofetu 😀 Od avtomobila, ki smo ga pustili pri rampi za planino Klom pa kar v hosto. Še dva “izgubljenca” sta nas spraševala, če gremo proti Ratitovcu, pa sta samo čudno pogledala, ko smo odgovorili, da ne, da mi gremo kar malo počez… Saj potem smo jima razložili kako prideta do Ratitovca, mi pa smo nadaljevali čez drn in strn, ter vtikali nosove v vse mogoče luknje…
… da sem zapustil blog, čeprav zgleda nekako žalostno vse skupaj – brez objav že nekaj časa. No, namen je bil, da spišem in pokažem fotke z zadnjega dopusta… Ampak… zalavfam Lightroom, vtaknem zunanji disk v komp… jeb.. slik še vedno nisem potegnil iz kartice, kartica pa doma – jaz pa ne 🙂
Jah qrc, pa sem malo pobrskal po arhivu fotk in jih par “zmaličil” v Č/B – ker sem se pa že tooooooliko matral, jih bom pa še pokazal 🙂
… novih jam. Velikokrat sem že dobil vprašanje: “Ej, kako pa vi najdete kakšno novo jamo?” Odgovor je sila preprost – pohajkovanje po terenu 🙂
Jamarji nismo ravno ljubitelji farbanja jajc (seveda se najdejo izjeme), tako smo velikonočno soboto raje izkoristili za pregledovanje terena nam tako ljube planote Jelovica, ki skriva še sigurno ogromno novih in neraziskanih jam – vsi pa upamo, da spet odkrijemo kakšno ogromno, globoko, dolgo… Začetek (po zboru in obvezni jutranji kavici) pri Glažarici – nekje sredi ničesar – potem pa naprej po terenu, brez poti. Karta v nahrbtniku, GPS ( v kolikor lovi) in dobra volja – skoraj vse kar potrebuješ za terensko delo.
