Tukaj bi moral biti naslov... Posts

december 9, 2010

Kje sem ostal?! Blegoš, jama… ne, letošnjega dopusta še nisem spisal do konca… Egipt – doživetje brez primere. Zadnji dan v puščavi in pot proti Luxorju. Glede na to, da smo prejšnje dni z avtomobilom naredili cca. 300km na dan, je bila tista pot do Luxorja cca. 200 km luksuzno kratka 🙂

Sipine na cesti - nič neobičajnega
december 6, 2010

V kakšni dilemi je lahko človek pred jutrom ko naj bi nosil Miklavž… grem spat, da bo hitreje jutro in bodo pred mano dobrote tega strica… ali pisat blog, pa bom še toliko dlje razmišljal o tem s čim se bom zjutraj sladkal?!? Ampak pustimo to temo za kdaj drugič – naslov napoveduje in obeta drugo temo 😀

Slovenijo je pobelilo podolgem in počez, no samo Primorcem ga ni vrglo – ma oni niti ne vedo kaj bi z njim 🙂 Turne smučke so stale v kotu od konca lanske sezone in žalostno pogledovale, kdaj jih bom spet vzel v roke oziroma na noge. Cel teden sem spremljal vreme oziroma vikend napoved – pa smo jo dočakali – Nedelja lepa in mrzla. Jupiiii. V četrtek pri jamarjih omenim plan, zainteresirana je bila še Urša in pa Techka, ki je tudi že opisala današnji izlet. No ampak v soboto popoldne sta se “prijavila” še Nace inu Tomaž – tako da je bila druščina kar pestra. Zjutraj smo vsak po svoje “vdirali” v avtomobile, ker je bilo vse pomrznjeno. Vlekel sem vrata kolikor sem mogel in ko se je končno nekaj vdalo sem najprej preveril, da nimam v rokah samo kljuke in se ne bi prehitro veselil 🙂 OMV v Škofji Loki zbor (kot skoraj vedno) in potem naprej via izhodišče – Farji potok. Parkiranje – problem kot v Ljubljani (ampak redarjev tukaj ni :-)), tako da smo že nekam potisnili naša avtomobila, se v mrzlem jutru opremili in zasopihali navkreber.

Belina

november 29, 2010

Sicer jamarski zapis, a tokrat enkrat za spremembo se je dogajalo na površju 🙂
Vremenska napoved za soboto je bila kar prijetna, glede na prejšnje in napovedi za prihodnje dni, zato je bila vaja reševanja iz žičnic potrjena – organizator SCT Stari vrh, udeleženci pa Društvo za raziskovanje podzemlja Škofja Loka, Društvo za raziskovanje jam Kranj, Jamarsko društvo Carnium Kranj in pa prostovoljni gasilci ter Gorska reševalna služba. Zbor na spodnji postaji žičnice, kjer so nam dodelili “stebre” kjer rešujemo jamarji. In k sreči smo bili nekje na sredini smučišča, kamor smo se še lahko zapeljali z jeklenim konjičkom… se opremili in se zapodili po snegu do tistih, ki so ostali na sedežnici.

Ko smo dospeli do stebra, ki nam je bil dodeljen, smo se spodaj še na hitro pomenili in potem je prvi že plezal proti vrhu stebra.

Pomenek pred "reševanjem"
november 28, 2010

No,… v resnici že drugi, ampak kaj, ko je v petek samo malo “posvinjalo” po cestah, pločnikih, travnikih,… tam kjer sneg pač doseže 🙂

Danes pa sem nekaj časa samo opazoval sneženje skozi okno, pa sem le prepričal boljšo polovico, da me je kljub prehladu “spustila” ven, da sva se sprehodila po Kapucinskem mostu v Škofji Loki… meni osebno v Loki najbolj fotogeničen motiv – kip svetega Janeza Nepomuka, ki pa mi ga v snegu še ni uspelo ujeti…

Sv. Janez Nepomuk

november 22, 2010

Ne, ne, blog ni zaspal… jaz tudi ne… pač pa je bil zelo pester in zaposlen celoten prejšnji teden pa ni bilo časa za nadaljevanje pregledovanja in izbiranja fotk za nadaljnje objave iz popotovanja po Egiptu… tudi tokrat še ni dovolj časa za to, smo pa z jamarji zaradi snemanja novoletnega videa obiskali jamo Kevderc na Lubniku, kjer so nastajali posnetki in prizori za novi filmček.

Že prvi vstop v jamo je bil zame stresen – vode v izobilju, tekla je iz vsepovsod, kar nisem v tej jami doživel že sigurno 6 let, jaz pa brez stojala, grrrr… No na koncu snemanja, potem ko sem se 4 ure samo slinil in mislil kaj bi lahko pofotkal mi je naš scenarist, režiser in kamerman posodil stojalo, da sem se lahko malo igral še s svojim fotoaparatom in naredil cele tri fotke – v večih verzijah seveda 🙂

Prvi - manjši curek iz stropa

november 8, 2010

Megleno sobotno jutro, 6. novembra smo se ljubitelji podzemnega sveta odpravili v Brezen pri Jelenjah ali bolj znano ime Brezno pod Blegošem, ki leži, kot že ime pove nekje na pobočju Blegoša. Zbor v kafiču v Škofji Loki in potem proti Leskovici, do Vogradov, kjer smo pustili avto, potem pa so se ostali prepustili mojemu vodstvu do vhoda – bil sem namreč edini udeleženec akcije, ki je jamo že obiskal. Samozavestno sem zakorakal po poti od parkirišča, ki se počasi vzpenja in pod težkim nahrbtnikom opreme in ostalega ne da kaj prida dihati. Po cca. 20 minutah ovinkov in vzpenjanja pa se v meni naseli črv dvoma, da smo pa mogoče že predaleč… Sem bil skoraj prepričan, da če grem levo direktno v breg, da pridem do vhoda… No, ta breg se je kar vlekel in vlekel… A ostalim še vedno nisem priznal, da sem se izgubil, so mi samo slepo sledili 🙂 Čez nekaj časa pa dospemo do potke, ki mi je znana, od Vogradov do vrha Blegoša, a sem se takrat prepričal, da smo (sem) sfalili… Sicer sem vedel, da se iz te poti tudi pride do vhoda, a nisem vedel, če moram levo dol ali desno v breg, da pridem do odcepa. Izberem breg in po 10 minutah hoje se moja odločitev obrestuje, ker stojim na znanem ovinku, od koder vem, da se pride do brezna. Šibamo nazaj navzdol (ja, vem, če bi šli pravilno se ne bi nič spuščali :-)) in ovinkarimo med drevesi, ki so zrastla ravno na naši poti do jame. Megla je bila vedno bolj gosta in nisem prav veliko videl levo ali desno… pa sem bil spet v dilemi, če gremo pravilno… Sem že razmišljal ali naj ostalim kar uidem v dolino, da me ne štrafajo, ker sem jih zavedel, a sem ravno preden sem nameraval pospešiti korak prispel direktno do vhoda. Kar zaropotalo je po okolici, ko se mi je odvalil kamen od srca 🙂

Tomaža določimo da bo opremil jamo, ostali pa se potem počasi opremljamo in debatiramo. Na današnji akciji se nam je pridružil še Vinko, ki se je sedaj preselil v Nemčijo, a je bil poleti v našem društvu na tečaju za jamarja pripravnika. Ostali so se počasi spuščali v globino, midva pa sva ponavljala osnove, saj je preteklo že kar nekaj časa, ko je bil nazadnje na štriku. Kar grdo me je že gledal, ko sem isto teorijo razlagal že 10-ič, a jaz pravim ziher je ziher… Kljub vsej teoriji sem vseeno s skrbjo gledal za njim, ko se je spuščal v notranjost.

Tomaž - prvopristopnik tisti dan
november 5, 2010

Prebujanje (pre)zgodaj. Brina me je že klicala: “Simon, Simon…. Boš slikal sončni vzhod?” Uf, sem bil še preveč zaliman, pa me sončni vzhod ni prav nič mikal – žal. Jaz sem še za pol urice potegnil v topli spalki, medtem ko je Brina že škljocala okoli,… Kaj hočemo, ko se človek enkrat navduši nad fotografijo… 🙂 Malo kasneje se tudi sam spravim iz spalke, pograbim sekret papir, ki je bil že naštiman na mizici in hitro… kam? Hjaaa, ko bi takrat to vedel?! Puščava ogromna, vsenaokoli polno peska, ravno tam kjer sem jaz iskal, da bi skopal jamico za… – ne bom nadaljeval stavka… – je bilo peska za kakšen prst, spodaj pa že skala. No, pri avtu ga je bilo dovolj a… saj veste. Za prvo skalo nič sreče, drugo… uuu, že z muko proti tretji in – hvala njemu – dovolj peska za luknjico – inu k sreči sem imel še dovolj časa da sem jo izkopal 🙂 Po jutranjih mučnih trenutkih pa je potem spet zapel fotoaparat in medtem ko sta vodič Alberto in šofer pospravljala “kamp” malo slikal okoli. 

Jutro pred našo spalnico

 

november 1, 2010

Pa je napočil dan, ko sva zjutraj morala zapustiti Kairo in se odpraviti naprej – po puščavi. Brina je že pred odhodom v Egipt prešnofala celoten www in našla agencijo, ki je popolnoma ustrezala najinim “zahtevam” – predvsem da naju pustijo v Luxorju in se ne vračamo v Kairo in cena… jap, takile izleti niso najbolj ugodni, tudi najin ni bil ampak vseeno vsaj enkrat cenejši kot najdražji 😀

Zjutraj sta naju pred hostlom pobrala najin vodič Alberto inu šofer, ki angleško ni znal, tako da niti imena ne vem… pa saj niti ni važno… torej spokala sva se v kombi k popolnim neznancem z vso najino šaro in via proti puščavi. Pismo – pa ni bilo treba tako zelo daleč iz Kaira, ko ni bilo naokrog nas ničesar več kot samo – pesek. 🙂 Dobri dve uri in pol strmenja skozi okno v prazno, ko se ustavimo na počivališču in the middle of nowhere. Alberto da komando, da nadaljujemo pot čez 20 minut in s šoferdžijo izgineta notri na malico. Jaz kot strastni kadilec sem itaq že vlekel tisto palčko za raka futrat… Brina obišče tojlet, kasneje ji sledim tudi sam in k sreči mi je razložila, da je levi WC moški – po slikici ne bi nikoli ugotovil, ker sta imeli obe slikici na vratih kiklce… Ampak sem hitro opravil malo potrebo, ker sem jo lahko bolj od daleč 🙂 Velika bi me verjetno minila ob pogledu na… (da ne bom prestrog) nečistočo

Počivališče in the middle of nowhere
oktober 24, 2010

Je bilo sobotno vreme za izkoristiti – glede na napovedi vremenoslovcev – čeprav sem jih potem v nedeljo zjutraj preklinjal, ker je skozi okno sijalo lepše sonce kot prejšnji dan 😀 Ker moja boljša polovica ob ideji za Viševnik ni bila ravno navdušena, jaz ob njeni za savno še manj, sva potem ubrala srednjo pot in se odločila za izlet Soriška Planina – Slatnik, kamor običajno hodiva na krajšo turno smuko, pa potem naprej na Možica in nazaj na Soriško planino. Povabila sva še sojamarko Polono inu (ne se smejat) v.d. taščo, tako da nas je bilo ravno prav za en avto, pa da še vedno ni prevelika gužva 🙂 Bolj ko smo se bližali Soriški, vedno več oblakov je prekrivalo nebo, a kaj hočemo – očito nismo izbrali pravega konca Slovenije, a vsaj nič ni padalo izpod oblakov.

Jesenske barve še niso popolnoma izginile
oktober 23, 2010

Pa je prišel na vrsto tudi zadnji dan v Kairu… Zjutraj sva se zbudila in se odpravila proti kairskemu muzeju – ampak samo pred stavbo. Bil je petek – in petek tam doli je kot pri nas nedelja. Že takoj me je presenetil izgled ulice na kateri sva imela hostel – praznoooo?! Nikjer nobenih stolov, nikjer nihče ne sedi, nihče te ne cuka za rokav in pravi: “Coffee?” 🙂

Prazna ulica