Vse kar ni ravno popotovanje… bolj enodnevni izleti.
Tak lep dan kot danes je bil za izkoristit za vzpon na Lubnik – na vrhu gužva, da sem se že ustrašil, da pivca ne bo več… ampak je bila skrb odveč, so se dobro založili 😀
It would be a shame if we didn’t go somewhere higher on such beautiful day and watch beautiful landscape views – from Lubnik. It was so crowded, that I got concerned I wouldn’t be able to get a beer… nothing to worry, they had it in stock 🙂
… tokrat brez smučk, pa še dolgo smo zdržali to zimo za obisk tega prijetnega hribčka poleg Ratitovca. Po sledeh sodeč kakšnega pretiranega obiska še vedno ni,… medtem ko smo na sosednji Ratitovec opazovali procesije – hja, gori je koča in se kaj mrzlega dobi, ampak mi smo zadovoljni tudi s čim kratkim iz nahrbtnika 🙂
… this time without skies, and we have lasted long this winter before visiting this nice hill near Ratitovec. Observing tracks in snow we figured that this top is still not visited as much its neoghbour, Ratitovec is. Well, on Ratitovec there is mountain hut, where you can get cold beer, but we usualy settle with something strong from our backpacks 🙂
Že v nedeljo 21. oktobra smo v okolico Bivaka IV med Stenarjem, Križem in Škrlatico odnesli jamarsko opremo inu nekaj hrane… priprave za večdnevno raziskovanje pred prvonovemberskimi prazniki… aaaa… vmes je žal zapadel sneg, tako da je bilo pobožnih želja o tem konec… in smo samo čakali kakšen lep dan, da iz gora nazaj prinesemo kar smo že odnesli gor 🙂
Torek, 30. oktobra – napoved je bila prijazna in smo šli… Z avtom v dolino Vrat – po zaledenelih klancih le nekako pridrajsamo do rampe – in parkiramo na povsem praznem parkirišču. Nahrbtnike na rame in gremo – jaz zopet brez fotoaparata – se Nace oglasi, da on ga pa ima – vsaj eden 🙂 In tako hodimo, hodimo, hodimo… gledam Naceta in ga vprašam, kje ima fotlc? Hja, v nahrbtniku… kar nisem mogel gledati, pa sem ga poprosil, če lahko nosim njegov fotoaparat – okoli vratu – bo vsaj kakšna slikca ratala 🙂
Sicer je bil v soboto planiran obisk jame… a smo ga zaradi “nepredvidenih” okoliščin odpovedali in dopoldne zapolnili vsak po svoje 🙂 No ja, dokler se Uroš ni oglasil na sok, hkrati je klical še Anže in vprašal, če skočimo na Lubnik… Ni bilo potrebno 2x reči in z Urošem sva bila že na poti proti Anžetu.
Kaj pa vem,… očitno sem magnet za slabo vreme, oziroma magnet, da se odločim za izlet ko je slabo vreme 🙂
Sobota zvečer ob pivcu pade ideja, da jo s Tomažem zjutraj mahneva na Zelenico in naprej – in sva šla. Okrog 8ih iz Ljubelja po travi, blatu inu snegu proti Zelenici. Že sredi poti postaja veter vedno bolj nadležen in kar ne pojenja 🙁
Z najdražjo sva v prejšnjem vikendu celo uspela pobegniti iz te sivine, ki se že predolgo vleče okrog vsakega vogala – megle. Kam pa drugam kot na Kosmati vrh, malo nižji bratec Ratitovca, bolj oblegane točke… Seveda, ko pa je tam koča in mrzlo pivo in/ali čaj 🙂 Pa danes niti ne bom dolgovezil, tako da nalagam samo malo fotk prijetnega sončnega popoldneva.
Čudovito soboto bi bil pa res greh preživeti za štirimi stenami – čeprav sem skoraj celo dopoldne prespal 🙂 – zato sva se odpravila na izlet v bližino Soče. Prvi cilj: slap Kozjak, ki že tisočletja buči v napol jamski dvorani v bližini Kobarida. Parkirava in kot tipična turista – najprej malica… jap, vožnja je kar dolga 🙂 Po okrepčilu pa šibanje naprej… Prečkanje travnika v tej vročini je bil pravi podvig, a takoj ko sva prispela do gozda je bilo precej bolje.
Praznični ponedeljek je vremenoslovcem (kot že nekajkrat v zadnjem času) povsem spremenil napoved 🙂 Vse je boljše kot dež… A kaj, ko potem celo dopoldne običajno gledam v nebo in razmišljam: “Al bo zdržalo al ne bo?” Se bo počasi treba navadit, da je kar treba na zrak – drugače gre pol dneva, preden se kam odpravim.
Tokratni “after kosilo” izlet na Tošč. Z avtom se zapeljemo kar na sv. Jedrt, kamor običajno gonim bicikel – pa je bilo enkrat za spremembo fino opazovat ostale kako se mučijo po dolini Hrastnice in naprej v klanec 🙂
Sicer je Mala planina del Velike planine – ampak ni to – to. Sicer je bil plan obisk Velike planine, a nama jo je zagodlo vreme… no, pa lepo po vrsti.
Itaq so vremenarji za nedeljo napovedovali sonček, sonček in še enkrat sonček. Pa sva šla… proti Kamniku in naprej… jah, naprej po napačni cesti,… obrneva in se zapeljeva po pravi cesti proti Veliki planini 🙂 Sledijo ovinki na Črnivec – moja se je že nekam kislo držala, pa za zice je grabila (pa sploh nisem hitro vozil skozi ovinke), ampak sem potem malček zmanjšal okrog ovinkov… In kmalu na izhodišču pri/na Kranjskem raku. Nataknem gojzarje – Brina je očitno mislila, da greva od doma peš, je bila že v gojzarjih 😛 in jo mahneva proti – cilju.
Slovenski kulturni praznik na 8. februarja je bil za izkoristiti – napovedano vreme sončno in toplo (pretoplo), tako da smo bili že v četrtek zmenjeni, da ob 6:30 štartamo iz Kranja – in tako je tudi bilo. Ob prej omenjeni uri me Walter pobere na parkingu v Kranju, v kombiju pa sta že sedela Davorin inu Polona. Ko se zbašem v notranjost pa šibamo še po Uršo in po (kot ponavadi) krajšem čakanju se le primaje iz bloka in se nam pridruži pri poti naprej. 🙂
Via Italija, mejni prehod Predel, pa spet nazaj v našo deželo pred mostom pa levo na Mangartsko cesto, en ovinek, pa drugi… Walter že bremza, da ne bi s seboj odnesli verigo, ki zapira cesto… Hm, odtod je pa daleč naprej za peš. Davorin že snema verigo, jo prepeljemo, ponovno namestimo in se odpravimo dalje. Dva ovinka višje parkiran že drugi avto, Walter šiba dalje – no ja, prav veliko dalje ne, saj nas kmalu ustavi led na cestišču.
