Kategorija: Izleti / Trips

Vse kar ni ravno popotovanje… bolj enodnevni izleti.
oktober 11, 2010

Razor

Da malo prekinem objave iz Egipta (ne ni jih še konec :-)), tokratni fotopis iz napada na Razor – 2601m nadmorske višine. Zakaj napad? Hja, lansko leto smo ga dvakrat hoteli osvojiti a pras.. ni pustil… Nam je tokrat uspelo? Beri dalje 😀 Sicer pa stari zapisi na forumu našega Društva za raziskovanje podzemlja… Prvi poizkus… Drugi poizkus…

Ob 3:55 že čakam Walterja na avtobusni postaji in ko pride, se odpraviva naprej do Stražišča, kjer smo imeli “meeting point” – vsi prisotni – Marko, Andreja, Walter, Nace inu moja malenkost se nabašemo v Markovega Sorry-a (Kia Sorento) in v trdi temi pičimo proti Vršiču, kjer je bilo izhodišče… Se peljemo mimo jasne, pogledamo zunanjo temperaturo, ki kaže,… brrr, 1 stopinjo… In so začeli padati predlogi koliko bo temperatura na izhodišču – Vršiču. -1, -3, -5… Uf, vedno bolj mrzli predlogi 🙂 No, na vrhu se spokamo iz avta pri temperaturi 0°C (nihče ni uganil prave temperature)in pričnemo z oblačenjem in preobuvanjem. Nace je preventivno pojedel svojo banano, verjetno zato, da mu ne bi zmrznila 😀

Trda tema na izhodišču
Read the postRazor
avgust 30, 2010

Podaljšani vikend…

Ker se letos z Brino še nisva namakal v morju, sva z veseljem sprejela povabilo bratranca, da se njemu in njegovi biljši polovici pridruživa na morju. V petek po službi sva se na hitro spakirala in jo odjadrala proti Istri. O tem da sva zalutala in namesto v Maredi pristala skoraj v Poreču pa kdaj drugič 🙂
Vreme je bilo fenomenalno v soboto… do okrog 17:00, potem tri urce sodni dan… sam sem to dogajanje kar prespal – do naslednjega jutra, ko sem bil spet pokonci in pri močeh 😀
Nedelja pa krasna, fajni oblački, tako da sva z Brino izkoristila, glede na to, da oba rada fotografirava, in se sprehodila ob obali proti Pineti v upanju na kakšen super sončni zahod… ki pa ga fotografi ne vidijo radi preveč – naj bi bil že preveč uporabljen motiv – a meni še vedno predstavlja izziv… kot vse!
Pa da se ne bom preveč na široko razpisal, bom raje prilimal fotke in vmes kaj pokomentiral…

Havajški valovi...
Read the postPodaljšani vikend…
avgust 22, 2010

Soteska Vintgar in slap Grmečica

No, ker skoraj vsak post začnem z vremensko napovedjo, pa naj bo tako še s tem 🙂

Napoved – cel vikend sončno! Jeeeej, se zbudiva v soboto zjutraj pa nekam kislo, megleno… Ampak ker sva se odločila, da obiščeva Vintgar, sva se vseeno skobacala v avto in na pot. Seveda gužva proti skoraj najlepšemu delu Gorenjske – dopusti se končujejo, ampak lahko bi bilo še slabše.

Bled, spet vse stoji, ampak midva zavijeva v smeri Pokljuka in Vintgar. Vreme se je izboljševalo, ko sva parkirala na parkirišču pred sotesko, pa je sonce že kar žgalo. V Vintgar sva prispela očitno ravno v rush-hour, kar nekaj avtobusov turistov se je spravljalo v sotesko, ampak tako ali tako je služba šele v ponedeljek, tako da sva imela dovolj časa 🙂

Vstopnina – presenetljivo – spet ne predraga, 4 €, kar ni pretirano, glede na to, da se kar precej denarja porabi za vzdrževanje soteske in lesenih brvi. Že takoj za kaso naju sprejme prijeten hlad (no, za Brino je bilo kakšno stopinjo premrzlo :-)). Pa še take lepe mistične meglice so se vlekle nad gladino reke Radovne.

Meglice nad Radovno
Read the postSoteska Vintgar in slap Grmečica
avgust 10, 2010

ZOO Zagreb

Nedeljsko lepo vreme je bilo za izkoristiti, saj so bili prejšnji dnevi običajno dopoldne kolikor toliko lepi in sončni, popoldan pa so nad naše kraje obvezno zakrili težki oblaki in s seboj prinesli dež, veter in ponekod po Sloveniji še kaj bolj trdega.

Viharjenje možganov – kam gremo?! In pade ideja, da bi lahko šli v Zagreb v živalski vrt – po nekaterih besedah ogromen, veličasten, neponovljiv,… No, in smo se šli prepričat na lastne oči. Sedaj ko je dolenjski krak avtoceste dokončan, samo pritiskaš na plin in obračaš volan – ni slabo 🙂

Malo pred mejo Brina pogleduje naše osebne izkaznice in… “Simon, tebi pa poteče osebna”… trenutek tišine… “Ne, ti je že!” Hm,.. naj obrnem sredi avtoceste? Ne, itaq da ne. Pomolimo osebku na meji kar imamo pa da vidimo. Brina in Ajda pravita naj hlinim presenečenje, če kdo opazi da datumi niso več najbolj na tekočem. Čez Slovensko mejo brez problema, na Hrvaški strani nikogaršnje zemlje pa… Itaq je opazil, pove,… jaz pa od “presenečenja” izustim le “O, jebote!” Sprašuje, če imam potni list – valda nimam – reče naj kar obrnem… ok, kaj pa hočem. Pa le povpraša kam gremo, povem plane in vpraša še kdaj se vračamo. “Okrog osmih!” – in seveda je moral nekaj dodati in “ukazal”, da moram biti nazaj na meji do 19 ure, ali pa bo spisal prijavo. Ok, hvala in nasvidenje, pa smo se peljali naprej po lepi njihovi.

Zagreb… jaooo, nič označeno za živalski vrt. K sreči navigator Brina ogleduje po mapi in izpiskih po katerih ulicah se pride do ZOO-ja in kmalu ga zagledamo… Ok, sedaj vemo kje je, sedaj pa drugi problem parking. K sreči je nedelja in je modra cona “free of charge”, ampak kriza je, ko vidiš parking, pa ne moreš zapeljati nanj zaradi neštetih enosmernih ulic in prometa. Tako dva trije ne tako majhni krogi po hrvaški prestolnici – vedno zafrknil voznik (moja malenkost). No končno se sparkiramo med bloki in jo peš mahnemo proti vhodu.

Vhod v živalski vrt in Maksimir park
Vhod v živalski vrt in Maksimir park
Read the postZOO Zagreb
julij 19, 2010

Bolnica Franja

Sicer bi, glede na sliko v glavi, prvi post moral biti o jamski fotografiji, a ker je trenutno suša s fotografskimi akcijami v podzemlje bo prva objava pač nekaj drugega in obisk bolnice Franje v soboto 17. julija, bo moral zadostovati :-)Nazadnje sem bil v SVPB* Franja nekje v osnovni šoli… pa niti ni važno koliko let je že tega. Takrat te učitelji vlačijo vsepovsod, a kaj ko takrat ni nekega zanimanja ali bolje takrat otrok niti še ne razume, zakaj se je šlo, zakaj bi to bilo pomembno (pa nisem niti sedaj prepričan v to). No, kakorkoli – Franja je za obiskat. Cena vstopnice 3€ za odrasle tudi ni pretirana, glede na to, da je že pivo v kakšnem lokalu v našem glavnem mestu že toliko ali celo kaj več.
Po povodnji septembra 2007 je bila popolnoma uničena, preživela je le ena sama baraka, vendar so prostovoljci in ostali udeleženci verjetno z precej, precej truda vso stvar, kot sem ugotovil, zelo zgledno uredili.Celotno pot od parkirišča do vstopa v Franjo, si sledijo informativne table z izseki iz partizanskih knjig, pisem ipd, zraven pa obrazložitev različnih detajlov.

Pot v sotesko je lepo urejena, na nevarnih delih pokrita s streho, saj kamenje očitno kar redno pada v sotesko. No, preko slapiča po stopnicah in že smo pri kasi, kjer poberejo tiste fičnike in že smo notri. Potem pa je bilo seveda na vrsti firbcanje po vseh barakah. Vsaka je označena s tablico – kaj je tam bilo, v notranjosti pa so razstavljeni eksponati (žal predvsem kopije, originali so bili namreč uničeni v prej omenjeni povodnji), vendar vseeno vredno ogleda. Prav tako je v vsaki baraki tabla z dodatnimi pojasnili in zgodbami.

Ups, pa sem skoraj pozabil na slike… ja, tole bo predvsem fotoblog, vendar kratek uvod nikoli ne škodi 🙂

*SVPB – Slovenska vojna partizanska bolnica

Prijeten sprehod po urejeni poti proti soteski