Kategorija: Izleti / Trips

Vse kar ni ravno popotovanje… bolj enodnevni izleti.

september 4, 2011

Čudovito soboto bi bil pa res greh preživeti za štirimi stenami – čeprav sem skoraj celo dopoldne prespal 🙂 – zato sva se odpravila na izlet v bližino Soče. Prvi cilj: slap Kozjak, ki že tisočletja buči v napol jamski dvorani v bližini Kobarida. Parkirava in kot tipična turista – najprej malica… jap, vožnja je kar dolga 🙂 Po okrepčilu pa šibanje naprej… Prečkanje travnika v tej vročini je bil pravi podvig, a takoj ko sva prispela do gozda je bilo precej bolje.

Soča, naš biser
april 25, 2011

Praznični ponedeljek je vremenoslovcem (kot že nekajkrat v zadnjem času) povsem spremenil napoved 🙂 Vse je boljše kot dež… A kaj, ko potem celo dopoldne običajno gledam v nebo in razmišljam: “Al bo zdržalo al ne bo?” Se bo počasi treba navadit, da je kar treba na zrak – drugače gre pol dneva, preden se kam odpravim.
Tokratni “after kosilo” izlet na Tošč. Z avtom se zapeljemo kar na sv. Jedrt, kamor običajno gonim bicikel – pa je bilo enkrat za spremembo fino opazovat ostale kako se mučijo po dolini Hrastnice in naprej v klanec 🙂

Breza v oblakih
april 18, 2011

Sicer je Mala planina del Velike planine – ampak ni to – to. Sicer je bil plan obisk Velike planine, a nama jo je zagodlo vreme… no, pa lepo po vrsti.

Itaq so vremenarji za nedeljo napovedovali sonček, sonček in še enkrat sonček. Pa sva šla… proti Kamniku in naprej… jah, naprej po napačni cesti,… obrneva in se zapeljeva po pravi cesti proti Veliki planini 🙂 Sledijo ovinki na Črnivec – moja se je že nekam kislo držala, pa za zice je grabila (pa sploh nisem hitro vozil skozi ovinke), ampak sem potem malček zmanjšal okrog ovinkov… In kmalu na izhodišču pri/na Kranjskem raku. Nataknem gojzarje – Brina je očitno mislila, da greva od doma peš, je bila že v gojzarjih 😛 in jo mahneva proti – cilju.

Teloh
februar 13, 2011

Slovenski kulturni praznik na 8. februarja je bil za izkoristiti – napovedano vreme sončno in toplo (pretoplo), tako da smo bili že v četrtek zmenjeni, da ob 6:30 štartamo iz Kranja – in tako je tudi bilo. Ob prej omenjeni uri me Walter pobere na parkingu v Kranju, v kombiju pa sta že sedela Davorin inu Polona. Ko se zbašem v notranjost pa šibamo še po Uršo in po (kot ponavadi) krajšem čakanju se le primaje iz bloka in se nam pridruži pri poti naprej. 🙂

Via Italija, mejni prehod Predel, pa spet nazaj v našo deželo pred mostom pa levo na Mangartsko cesto, en ovinek, pa drugi… Walter že bremza, da ne bi s seboj odnesli verigo, ki zapira cesto… Hm, odtod je pa daleč naprej za peš. Davorin že snema verigo, jo prepeljemo, ponovno namestimo in se odpravimo dalje. Dva ovinka višje parkiran že drugi avto, Walter šiba dalje – no ja, prav veliko dalje ne, saj nas kmalu ustavi led na cestišču.

Natikanje verig
januar 30, 2011

Prav res letos še ni bilo zapisa ne tem blogu… Ampak včasih radi rečemo, da je bilo zatišje pred nevihto 🙂 Čs pač ni dopuščal pisanja, verjetno sem tudi sam kriv da je tako – organiziranje časa pač nikoli ni bila moja dobra stran 😀
No, pa da se umaknem od opravičevanja k temi posta… Z Walterjem sva se dobila ob 7:00 na parkingu pred “najboljšim sosedom” v Škofji Loki, kjer sem se presedel v njegov avto in sva šibala naprej – Bled, Bohinj proti najinemu izhodišču pod planino Blato. Hm, adrenalinska vožnja po zasneženi vijugasti cesti, poskakovanje avtomobila izven kolesnic… Potem pa – bzzzzzzz, bzzzzzz,… avto obstane. Midva seveda takoj ven, natakneva verige in bzzzz, bzzzz, nikamor… Tisto verigo katero sem namestil jaz sname in se ovije zadaj za gumo, da jo komaj snameva in ponovno namestiva. Potem sva le speljala in nadaljevala dva, tri ovinke naprej, kjer sva – nasedla 🙁 Leva prednja guma v zraku – zabaševa spodaj nekaj kamenja in vej, pa se ne premakne. Walter potem z dvigalko dvigne avto, da sva lahko nametala kamenje direktno pod gumo, spustiva avto, Walter spelje, jaz zadaj porivam – in uspelo nama je in dva ovinka naprej le parkirava 🙂 Namestiva smučke in jo mahneva naprej. Pred planino Blato pa levo v breg proti Planini pri Jezeru.

Proti Planini pri Jezeru
december 30, 2010

Vremenska napoved za sredo je bila preveč obetavna, da bi “gnil” doma, zato sva se s Petrom že v torek zmenila, da jo s smučkami mahneva na tisti “naš” Kosmati vrh, ki se bohoti v višino zraven Ratitovca. Ob osmih sem ga pobral doma, potem pa proti Prtovču in še malo naprej do lovske koče, kjer parkiram – stopim ven in začuda – ne zebe! Sicer temperature nisem preverjal, ampak je bilo definitivno topleje kot v dolini – 9°C. Hitro natakneva smučke in že šibava po poti navzgor. Sicer se je okrog naju motala meglica, tako da kakšnega super razgleda ni bilo, a sva že na poti proti izhodišču opazovala, da se megla zadržuje nekje na polovici hriba, tako da sva na vrhu pričakovala sonček in naju megla spodaj niti ni motila 🙂

Pogled proti Lubniku skozi meglico

december 6, 2010

V kakšni dilemi je lahko človek pred jutrom ko naj bi nosil Miklavž… grem spat, da bo hitreje jutro in bodo pred mano dobrote tega strica… ali pisat blog, pa bom še toliko dlje razmišljal o tem s čim se bom zjutraj sladkal?!? Ampak pustimo to temo za kdaj drugič – naslov napoveduje in obeta drugo temo 😀

Slovenijo je pobelilo podolgem in počez, no samo Primorcem ga ni vrglo – ma oni niti ne vedo kaj bi z njim 🙂 Turne smučke so stale v kotu od konca lanske sezone in žalostno pogledovale, kdaj jih bom spet vzel v roke oziroma na noge. Cel teden sem spremljal vreme oziroma vikend napoved – pa smo jo dočakali – Nedelja lepa in mrzla. Jupiiii. V četrtek pri jamarjih omenim plan, zainteresirana je bila še Urša in pa Techka, ki je tudi že opisala današnji izlet. No ampak v soboto popoldne sta se “prijavila” še Nace inu Tomaž – tako da je bila druščina kar pestra. Zjutraj smo vsak po svoje “vdirali” v avtomobile, ker je bilo vse pomrznjeno. Vlekel sem vrata kolikor sem mogel in ko se je končno nekaj vdalo sem najprej preveril, da nimam v rokah samo kljuke in se ne bi prehitro veselil 🙂 OMV v Škofji Loki zbor (kot skoraj vedno) in potem naprej via izhodišče – Farji potok. Parkiranje – problem kot v Ljubljani (ampak redarjev tukaj ni :-)), tako da smo že nekam potisnili naša avtomobila, se v mrzlem jutru opremili in zasopihali navkreber.

Belina

oktober 24, 2010

Je bilo sobotno vreme za izkoristiti – glede na napovedi vremenoslovcev – čeprav sem jih potem v nedeljo zjutraj preklinjal, ker je skozi okno sijalo lepše sonce kot prejšnji dan 😀 Ker moja boljša polovica ob ideji za Viševnik ni bila ravno navdušena, jaz ob njeni za savno še manj, sva potem ubrala srednjo pot in se odločila za izlet Soriška Planina – Slatnik, kamor običajno hodiva na krajšo turno smuko, pa potem naprej na Možica in nazaj na Soriško planino. Povabila sva še sojamarko Polono inu (ne se smejat) v.d. taščo, tako da nas je bilo ravno prav za en avto, pa da še vedno ni prevelika gužva 🙂 Bolj ko smo se bližali Soriški, vedno več oblakov je prekrivalo nebo, a kaj hočemo – očito nismo izbrali pravega konca Slovenije, a vsaj nič ni padalo izpod oblakov.

Jesenske barve še niso popolnoma izginile
oktober 11, 2010

Če že na vseh fotoblogih (večini) sedaj najdemo jesenske motive, bom paše sam pristavil svoj lonček 🙂

In glede na to, da sem prave barve zadnjih nekaj jeseni zgrešil za kakšen teden, sem imel tokrat malo bolj srečno izbiro. Z najdražjo sva se kar zapeljala iz megle proti Soriški planini in potem naprej skozi Zgronje Danje proti Torki… in potem nazaj. Musklfibra je bilo še od prejšnjega dne precej, tako da veliko pohodov stran od avta nisva izvajala 😀

Pa spet opozorilo – s HDR se še spoznavam, tako da možno da kje kaj pretiravam… so pa kritike dobrodošle!

oktober 11, 2010

Da malo prekinem objave iz Egipta (ne ni jih še konec :-)), tokratni fotopis iz napada na Razor – 2601m nadmorske višine. Zakaj napad? Hja, lansko leto smo ga dvakrat hoteli osvojiti a pras.. ni pustil… Nam je tokrat uspelo? Beri dalje 😀 Sicer pa stari zapisi na forumu našega Društva za raziskovanje podzemlja… Prvi poizkusDrugi poizkus

Ob 3:55 že čakam Walterja na avtobusni postaji in ko pride, se odpraviva naprej do Stražišča, kjer smo imeli “meeting point” – vsi prisotni – Marko, Andreja, Walter, Nace inu moja malenkost se nabašemo v Markovega Sorry-a (Kia Sorento) in v trdi temi pičimo proti Vršiču, kjer je bilo izhodišče… Se peljemo mimo jasne, pogledamo zunanjo temperaturo, ki kaže,… brrr, 1 stopinjo… In so začeli padati predlogi koliko bo temperatura na izhodišču – Vršiču. -1, -3, -5… Uf, vedno bolj mrzli predlogi 🙂 No, na vrhu se spokamo iz avta pri temperaturi 0°C (nihče ni uganil prave temperature)in pričnemo z oblačenjem in preobuvanjem. Nace je preventivno pojedel svojo banano, verjetno zato, da mu ne bi zmrznila 😀

Trda tema na izhodišču